Open.Line - spletna umetnost prikazovanja elementov podatkovnih zbirk

Eden od temeljnih izzivov za računalniškega umetnika je upravljanje z zbirkami digitaliziranih podatkov, z digitalnimi arhivi. Po eni strani programski algoritmi urejajo odnose med elementi arhiva, po drugi strani pa skrbijo za smiselnost prikazanih podatkov. Vmesniška razsežnost digitalnega arhiva skrbi za komunikacijo med strogo logiko računalniškega kodiranja pomenov - na podlagi podatkovne zbirke in uporabnikovega vstopanja - ter med človekovo hermenevtično dejavnostjo, to je razumevanjem računalniško posredovane informacije. Umetnik na področju digitalnih informacijskih tehnologij razvija svojo umetnost na ravni t.i. umetniškega kodiranja, upravljanja z računalniško komunikacijo med človekom in računalnikom ter, še pomembneje, sporazumevanja med človekom in drugim človekom ob posredovanju računalnika.

Izbor medmrežnih projektov Open.Line na več mestih in v več predstavljenih projektih prebija horizont "čistega" umetniškega kodiranja, saj se preurejanje odnosov med digitalnimi informacijami dogaja tako na dejanskih informacijah, bolj ali manj zanimivih za naša življenja, kot tudi "zares" - nove kombinacije elementov ustvarjajo nove pomenljive zveze. Tako spletna umetnost kot umetnost programja nasploh so zato zavezane premišljenemu kodiranju digitaliziranih znakov, ki skozi rekonstrukcije vzpostavljajo odnose z analognimi znaki ostalih plasti resničnosti. Zdi se, da lahko prepoznavamo horizont nekakšnega poliperspektivičnega konstruktivizma, torej vnovičnega kodiranja obstoječih semiotičnih perspektiv resničnosti in njihovih sopostavitev.

Spletni projekti, ki jih razstava vzpostavlja kot reprezentativno celoto, se vsi eksplicitno ukvarjajo z vidiki posredovanja zbirke podatkov skozi računalniško manipulacijo v sferi medmrežja. Izbor predstavlja zelo različne možnosti, ki jih medijsko polje spletnega arhiva omogoča, ter pri tem izpostavi heterogenost pojavov, saj se včasih zdi, da so nekateri projekti, npr. PuppetTool skupine LeCielEstBleu, povsem zaprti vase po modelu modernega umetniškega artefakta, drugi, kot je Wikipedia, pa zgolj posrednik v družbeni komunikaciji. Vendar pa zasnova Open.Line vztraja pri tem, da ne vključuje del, ki bi se omejevala na komunikacijo računalnika z računalnikom, saj se ta zdijo za umetnost medmrežnega objavljanja informacij manj tipična ali pa manj zanimiva/ sprejemljiva (pri tem mislimo npr. na "spam" in viruse).

Ob konkretnih projektih lahko izpostavimo več žanrskih zgostitev. Načrtovanje vmesnika, ki pomaga človeku brati pogosto neobvladljive kupe podatkov je temelj spletnega mesta Newsmap Marcosa Weskampa in Dana Albrittona. Ekran postane preglednica dnevnih novic; urejanje po pomembnosti je pri tem odvisno od internetu lastnih podatkov, to je od količine povezav. Andruid Kerne je projekt CombinFormation zasnoval z druge strani. V nasprotju s tradicijo deformirajočih "pokvarjenih" spletnih brskalnikov je CombinFormation program, ki uporabniku meče na površino ekrana podatke z interneta na podlagi različnih iskalnih nizov. Brskanje pri tem izvaja program, pravzaprav bot, ki vsebuje veliko nastavitev, s pomočjo katerih se uporabnik spopade s kaosom spleta, še pomembneje pa je, da se bot tudi uči na podlagi uporabnikove interakcije med samim brskanjem po spletu. Pri tem postane celoten svetovni splet arhiv, ki ga program kot vmesnik prikazuje.

Runme.org Amy Alexander, Floriana Cramerja, Olge Goriunove, Matthewa Fullerja, Alexa McLeana, Alexeia Shulgina in skupine The Yes Men je arhiv spletne in softverske umetnosti, ki predvideva dva vstopa: bolj logično urejenega prek drevesa kategorij in podkategorij ter na intuitiven način prek podobe oblaka ključnih besed. Memory Martina Briclja igriv vstop v podatkovno zbirko še radikalizira ter zgodovino slovenskega oblikovanja vizualnih komunikacij predstavi skozi popularno poučno igro iskanja parov.

ArtNetInfo je spletno domovanje ArtNetLaba. V ozadju mrežnih strani sta dve podatkovni zbirki. Prva je video arhiv, ki vsebuje produkcijo skupine na intermedijski ravni - temu sta namenjena vmesnika Mouseion Serapeion, ki prikaže uporabniku zadetek ter dinamčno sestavljen kontekst zadetka obenem, in ad hoc strani letnih produkcij, ki vsakič na nov način kontekstualizirajo aktualna dogajanja. ArtNet- Forum uporablja protokol foruma odprtega programja za drugo, tekstualno zbirko, po kateri lahko brskamo na selektivne načine (v nasprotju z neinteraktivno statično zbirko besedil v obliki knjige). Laboratorijski del ArtNetLaba realizirata podatkovni zbirki na dveh ravneh: Mouseion Serapeion 2.0 Wiki je eksperiment iz vzpostavljanja kolektivnih spletnih zbirk - vsak uporabnik ima vse pravice urejanja -, dvojica OpenNetLab ter LoginNetLab pa skozi testno iniciacijo projekta i-poet eksperimentira z različnimi nivoji zasebnosti v javnosti spleta. ArtNetMagazine uporablja celotno infrastrukturo za bodočo vzpostavitev slovenske novomedijske revije.

Posebno mesto v celoti izbora zavzema projekt PuppetTool skupine LeCielEstBleu. Gre za projekt, ki je nastal v okolju Shockwave in zavezuje uporabnika k zelo omejenemu poseganju v projekt. Na podlagi modularnih elementov lahko s spreminjanjem parametrov ustvarjamo animacije. Vendar pa nam prav natančno premišljene "omejitve" omogočajo natančnejši vpogled v logiko digitalnega arhiva - avtorja sta pripravila osnovne elemente ter algoritme za animacije, to dvoje pa zagotavlja specifično identiteto animacij, ki jih uporabnik nato sam izdela. Pri tem ga program sili, da se zave lastne pozicije v procesu nastanka končnega izgleda vizualizacije; uporabnik ni niti zgolj seme naključja niti totalni avtor umetnine, ampak uporabnik aparata. S tem nas PuppetTool vrača nazaj k temeljnim resnicam tehno-umetnosti, ki avtorstvo podobe razgradi med konstruktorja aparata in uporabnika.

Zadnji segment sklopa Open.Line so projekti, ki se osredinjajo okoli problema integracije računalniške komunikacije v družbeni kontekst. ArtNetInfo povzema vase tako spletišče MFRU kot spletno revijo. Wikipedia, najpomembnejša spletna enciklopedija danes, ki nastaja po zaslugi pojava globalne internetne družbe, se tokrat predstavlja s slovenskimi uredniki in stranmi v slovenskem jeziku. Creative Commons projekt, ki se sooča s pravnimi problemi internetne lastnine, se prav tako predstavlja s slovenskim delom projekta. Na pravo osredotočen projekt, ki zato zahteva tudi posebno prilagoditev slovenski zakonodaji, daje spletnemu ustvarjalcu oz. komurkoli, ki si želi tako ali drugače objaviti svoje podatke na spletu, orodje, ki omogoča preprosto določitev pogojev uporabe posamezne vsebine. Creative Commons razrešuje pravne komplikacije internetnih vsebin na treh nivojih branja: človeškega, računalniškega in pravniškega. Artservs - servis za sodobno umetnost, projekt Zavoda SCCA, je še eden v seriji spletišč, ki nudijo usluge, dandanes pravzaprav nujne za delovanje sodobne umetniške institucije. Na spletnem mestu ali pa prek seznama elektronske pošte umetniki dobivajo podatke o razpisih, štipendijah ter ostalih priložnostih za predstavitve svojih del ter izobraževanja.

Interaktivno ustvarjanje arhiva, konkretno arhiva t.i. vzhodnoevropske umetnosti, je temelj projekta East Art Map skupine IRWIN (oddelek NSK). Gre za izbor dvesto petdesetih umetnikov, umetniških dogodkov in projektov, ki tvorijo ogrodje pojma vzhodnoevropska umetnost. Interaktivni del projekta ponuja možnost, da medmrežni uporabnik predlaga zamenjavo posameznega elementa arhiva z drugim, ki je po njegovem mnenju (natančno formuliranem v obrazložitvi) ustreznejši od obstoječega. Internetna demokracija, nad katero bedi strokovna komisija, ki je predlagala začetne enote, se spremeni v poker, katerega zastavki so enote kapitala, ki kroži pod oznako "sodobna vzhodnoevropska umetnost" ter omogoča nekaterim umetnikom in kustosom preživetje, druge pa dobesedno briše iz zemljevida vzhodnoevropske umetnosti.

Izbor Open.Line seveda ni izčrpen, zato je treba vsaj omeniti pomembno zavestno izpustitev obsežnega področja projektov, ki bi pravzaprav morali biti vključeni. Digitalni tridimenzionalni prostori so seveda digitalni arhivi, ki imajo že dolgo tradicijo tudi na internetu, npr. prek protokola VRML. Virtualni tridimenzionalno izrisovani prostor ni nikoli prazen, v njem so elementi, odnosi med njimi pa so nujno, že po logiki lastnega obstoja, prostorsko kodirani. Vendar pa se s tem odpira novo, zelo obsežno problemsko polje, ki bi zahtevalo posebno pozornost in podrobnejšo predstavitev.

Narvika Bovcon, Aleš Vaupotič