»To postmedijsko stanje vendarle ne naredi lastnih svetov sveta aparatov, notranjih značilnosti sveta medijev, odvečnih. Temveč nasprotno, specifičnost lastnih svetov medijev se vedno bolj notranje diferencira. V postmedijskem stanju je dostopnost specifičnih medijev prvič zares totalna - specifičnih lastnosti medijev od slikarstva do filma. Npr. računalnik lahko stopnjo zrnatosti šestnajstmilimetrskega filmskega traku simulira bolje, in jo poljubno nastavlja, kot bi to mogel kdajkoli realni filmski trak. […]. Postmedijski računalnik, univerzalni stroj, šele zares dopušča - na videz paradoksalno - v dejanskosti dosledno udejanjiti kraljestvo medijskih specifik. Vsaka umetnostna praksa danes sledi skriptu medijev, predpisom medijev. Ti mediji ne zaobjemajo samo starih in novih tehničnih medijev, od fotografije do računalnika, ampak tudi stare analogne medije kot slikarstvo in kiparstvo, na katere so mediji vplivali in jih preobrazili. Zato velja stavek, ki ga pod to predpostavko ponavljamo: "Vsaka umetnostna praksa sledi skriptu medijev".«
(Peter Weibel, Postmedijsko stanje, 2005 katalog, odlomek)
