30×
MFRU
Tri desetletja tehnoloških skrbi
Q7/10
Ste opazili razlike v vzpostavljanju skupnosti okrog festivala v letih njegovega obstoja? Kako na obisk vpliva demokratizacija tehnologije?
Q7/10
Ste opazili razlike v vzpostavljanju skupnosti okrog festivala v letih njegovega obstoja? Kako na obisk vpliva demokratizacija tehnologije?
MFRU je včasih lahko gradil na fascinaciji, bilo je zelo vznemirjujoče. Ker zdaj ta postaja vsakdanjost, se ne razburjamo več. Ljudje se morajo razburjati zaradi nečesa drugega.
Svet se spreminja in MFRU razstavlja to, kar umetniki in umetnice ustvarijo. Če so ti mlajši, razstavljajo to, kar žuli mlajše in to morda zapostavi druge generacije. In obratno. Osebno sem mnenja, da festival potrebuje zvezdo, ustvarjalca zaradi katerega postane zainteresirana tudi nezainteresirana javnost. MFRU bi imel potencial za večjo odmevnost, če bi vztrajal s svojo zvezdo. Svojim Stelarcom, na primer, ki smo ga gostili večkrat. Če MFRU predstavlja zelo širok nabor del, vključno s študentskimi projekti od javnosti zahteva večjo pozornost, kar je zahteven izziv. Upal bi si reči, da je umetniku načeloma vseeno s kakšnim razlogom javnost prihaja na festival – v mimohodu opazi tudi njegovo delo, kar se mi zdi le pozitivno.
Javnost moraš privabiti, pojaviti se mora fizično. Morda se bere banalno, a obstoj umetnosti temelji na opaznosti. MFRU je včasih lahko gradil na fascinaciji, bilo je zelo vznemirjujoče. Ker zdaj ta postaja vsakdanjost, se ne razburjamo več. Ljudje se morajo razburjat zaradi nečesa drugega. Vznemirjenje je težko ustvariti, sodobne oblike računalniške umetnosti zdaj potrebujejo pravokativnost, ki malo zmoti, malo zdrami. Nam je bilo verjetno lažje – dovolj je bilo, da smo festival izpeljali, pa se je o njem govorilo.

1/7
Spraševal sem se o vplivu festivala zadnjih trideset let. Po mojem mnenju obstaja, a izven lokalnega okolja. Kakšen je vpliv na sam Maribor… Zdi se mi, da ga ni. Druge, bolj normirane institucije v Mariboru se z njim ne ukvarjajo. MFRU ostaja v podtalju. Kar se sliši slabo, a hkrati mu prav to daje svobodo. Gneča naj ne bo kriterij.
V Mariboru so bile naše tematike manj znane javnosti kot drugje. Leta 1998 sem povabil na festival vzhajajočo zvezdo net arta Olio Lianino, ki je danes znana tudi kot mati te umetnosti. Umetnica se je odzvala z navdušenjem. Naredili smo zares veliko prezentacijo v IZUMU v Mariboru – naj opišem: ogromna hiša, ogromna sobana, vse je bilo prekrasno. Mediji so o njej pisali in naredili intervju. Na njeni predstavitvi pa smo bili le štirje, osebje festivala. Prav takrat pa se je takratni svetovalec za intermedijsko umetnost (ki je takrat še spadala v polje teatra pod terminom ‘novi mediji’) na ministrstvu odpravil na kontrolo. Bil je besen. Za koga neki to plačujemo?
Povedano je simptomatično zato, ker izkazuje za neko stalnico festivala. Da publike zares ni. Če sodelujejo lokalni ustvarjalci, pride mlajša javnost iz Maribora. Ko smo pripeljali večja imena, je bila precejšnja katastrofa. To mi je dalo mislit o vplivu, ki ga je festival imel vseh teh trideset let – spraševal sem se, ali obstaja. Po mojem mnenju obstaja, a izven lokalnega okolja. Kakšen je vpliv na sam Maribor… Menim, da ga ni. Druge, bolj normirane institucije v Mariboru se z njim ne ukvarjajo. MFRU ostaja v podtalju. Kar se sliši slabo, a hkrati mu prav to daje svobodo. Gneča naj ne bo kriterij. Povedano bi želel parafrazirat – jaz sem za Olio v času festivala naredil GIF format naslovljen ‘teleportacija’. Bil je nek tak preprost, butast GIF, nastal je iz časopisnega prispevka. A postal je pomemben del njenega opusa – v prihodnosti smo ga ob njej videvali kar naprej. Če bi moral merit vpliv tega GIFa, bi rekel, da gre za nek produkt, ali bolje dogodek, ki je šel izjemno daleč od Maribora. Kar je precejšnji uspeh festivala. Zgodovinski.

1/7
V močnejši komponenti izobraževanja na festivalu vidim velik potencial – šolarji bi lahko postali osrčje festivala. Mladi bi zrasli, roko na srce, v boljše odrasle.
Lokalno imamo odlične intermedijske umetnike in umetnice, ki si zaslužijo obilico teh dogodkov. Še bolj pa je pozitivno, da so aktivne punce. Stvari povratno vplivajo druga na drugo – število umetnikov mora biti tudi posledica festivalov – smer se je pri nas močno razvila, ker smo vanjo vlagali. Vedno znova pa prihaja do ločitve na struje in smeri, ki se imajo za bolj pomembne od drugih. Jaz trdim, da so vsi festivali zelo pomembni in da bi se lahko bolj povezovali med sabo, predvsem zato, ker je digitalna umetnost vedno dražja. Zdaj delam primerjavo med vodenjem festivala danes in deset let nazaj. Kako so se te stvari podražile, če primerjam med letom 2014 in letos, ko kuriram Pixxelpoint. Ne le to, v enem samem letu so se honorarji dvignili za tisoč evrov. Veš koliko zahtevajo tuji umetniki za en hud performans? Razvoj tehnologije pomeni finančni zalogaj in že pred desetletjem je bilo težko. Zato smo sodelovali s Kiblo in se združili s festivalom Kiblix. Lažje nam je bilo skupaj. Najboljši festival se mi je zdel prav tisti, ki je bil v celoti prirejen v Kibla Portalu. Sodelovanje festivalov bi izvedli na način, da bi nas več najelo eno umetniško delo, ki bi na ta način prišlo na majhno turnejo po regiji, to bi bilo koristno zaradi financ in vidnosti.
Menim, da je Speculum artium v Trbovljah primer dobre prakse zaradi povezovanja s šolami. V času mojega kuriranja MFRU so bile te povezave precej šibke. Škoda se mi zdi predvsem zato, ker se zavedam, da so ure umetnosti v šolah čisto preveč poenostavljene, skorajda banalne. V močnejši komponenti izobraževanja na festivalu vidim velik potencial – šolarji/ke bi lahko postali osrčje festivala. Mladi bi zrasli, roko na srce, v boljše odrasle.

1/4
Definitivno je festival imel nekatere dobre poskuse. Z vstopanjem v nevarna območja, v nova polja, omogočanjem teh vstopov gledalcem. Z vizijo, bi se oddaljili od znanega in že ponujenega v popolno imaginarnost, ki je ne mislim v smislu domišljiskega, temveč kot raziskovanje meja mogočega. A tu je vedno prostor za napredek, in tudi MFRU ima pred sabo še neuresničene obljube.

1/4