MFRU32: Pojem telo električno se osredotoča na raznolike pozicije človeškega telesa v sedanjosti in spekulativni prihodnosti digitalnega razvoja. Naslov festivala je naslov pesmi Walta Whitmana. Pesnik skozi številne odseke predstavlja različne vidike fizičnosti, spola, starosti, politike in družbe ... vsega, kar definira utelešenega človeka. Telo vzpostavi kot prostor duše in zagovarja radikalno (enako)vrednost slehernika. Če duša obstaja v telesu, se sedaj nahaja tudi v tehnoloških prostorih, ki smo jih zgradili praktično in ideološko ter se temu primerno preoblikuje. Telo se v digitalni dobi (tako preko ustvarjenih podob kot tudi fizičnih modifikacij) pomika vedno višje po stopnji simulakra: vedno bolj se odmika od biološke osnove in ustvarja lasten prilagojen videz, način obstoja. Letošnji festival se navezuje na telo ali biološko maso v odnosu do digitalnih tehnologij na presečišču ekonomskih, političnih in socioloških dejavnikov. Telo je naslovljeno s posthumanistične perspektive, ki kritično pristopa do humanističnega ideala »človeka« kot merila vseh stvari. Posthumanizem se zoperstavlja hierarhiji vrst in človeški izjemnosti in zagovarja, da sta telo in tehnologija v recipročnem odnosu. Telo se interpolira v digitalno dobo kot podatkovni nosilec in element (med)mrežja.
Jacques Lacan je v svojem konceptu t. i. zrcalne faze zagovarjal, da naše samozavedanje vznikne preko identifikacije z videno podobo (prepoznavanje samega sebe v ogledalu). Svojo podobo naj bi prepoznali kot stabilno in koherentno, tudi ko naša izkušnja bivanja v telesu niha in se spreminja. Lacan je definiral več teles: imaginarno telo – dojemanje podobe samega sebe, simbolično telo – telo, ki nosi pripisane kategorije in imena, resnično telo – telo, ki čuti. Spremembe v razvoju tehnologije se dotikajo podaljšanja »zrcalne stopnje« in imaginarnega telesa. Obstoj v digitalni dobi (svetu socialnih medijev, avatarjev, kuriranih in manipuliranih podob samih sebe), nas deloma raztelesi oziroma naši podobi dopusti, da se prosto prilagaja digitalnim prostorom, v katerih se lahko tudi poljubno spreminja in preimenuje. Podoba izgubi stabilnost in koherentnost, a pridobi na avtonomnosti in potencialni moči subverzivnosti. S piksli in algoritmi lahko ustvarjamo nove identitete, se samih sebe zavedamo skozi lečo digitalnih prostorov in se umeščamo v neskončnost možnih kategorij. Merleau-Ponty je zatrdil, da se različna orodja lahko vključijo v shemo našega fizičnega telesa. Sedaj s pomočjo naprav govorimo, mislimo, izražamo ljubezen, posvečamo pozornost. Donna Harraway je v Kiborgovskem manifestu razmišljala o tehnologiji kot internemu, ne eksternemu faktorju našega obstoja. Na primeru kiborga (hibrida stroja in organizma) je prevpraševala nekdaj jasne meje med človekom in strojem, fizičnim in digitalnim, s čimer je pod vprašaj postavljala tudi esencializem fiksne identitete, povezane z našo idejo naravnega kot nečesa nespremenljivega in hierarhično nedotakljivega. Deleuze ljudi, živali, institucije … definira kot »naprave želje« (ang. desiring machines): želeti produkcijo je osredje človeške ontologije, potiska nas v trdno določene funkcije in opravila. Če se odpovemo zapovedanim funkcijam, postanemo »telo brez organov«, človek, ki najde drugačne načine mišljenja, izražanja in vzpostavljanja odnosov. Ko o sebi razmišljamo kot o kombinaciji lastnosti biološke tvorbe in lastnosti strojev, lahko pomislimo na Katherine Hayes, ki je v Kako smo postali postljudje (ang. How We Became Posthuman) opozorila, da za človeško zavest ni umetnega nadomestila, da človeška izkušnja ostaja v telesu kot izvoru vseh informacij.Ob umetniškem tematiziranju telesa v digitalni dobi se je nujno ozirati nazaj, k razmislekom o poziciji telesa skozi čas in razvoj. V postinternetni dobi (času, ko interneta ne dojemamo več kot nečesa novega, temveč kot vseprisoten del vsakdana, ki je popolnoma spojen z našimi fizičnimi življenji), moramo svoj obstoj dojemati kot spreminjajoč se glede na fizično, biološko resničnost, ki obstaja od nas reflektirana in spremenjena tudi v medmrežnem, električnem, programiranem, tehnološkem in znanstvenem. Raztelesimo se in se znova utelesimo v nedotakljivem, fantastičnem in brezmejnem prostoru, ki konstantno so-definira našo fizično resničnost, vsako misel in dejanje, ki jih generira naše telo.
Ema Maznik Antić in Maks Bricelj v projektu Visokoresolucijski tisk za pogrebne majice prostor in bivanje obravnavata kot nekaj, kar srečujemo skozi modele, simulacije in imaginarije, ki krožijo po medijskih sistemih. Notranjost in zunanjost ne delujeta več kot neposredni izkušnji prostora, ampak vse bolj kot renderirani in simulirani stanji, pri čemer se projekt navezuje tudi na logiko vektorskega prostora. Instalacijo lesene koče predstavljata kot medprostor, v katerega človeško telo vstopa preko projekcij imaginarijev, sestavljenih iz okultnih simbolov, sigilov, preživetvene estetike in sintetičnih predstav divjine.
Marco Donnarumma z Lestes
vabi občinstvo, naj upočasni korak in se prepusti kaotičnemu občutku intimnega doživljanja drugega telesa: izkušnji medtelesne ranljivosti. Organi izkoriščajo biomehanske lastnosti človeške anatomije, da zvok namesto preko ušes prenašajo preko notranjih organov. Njihova oblika, lovkasta, kostna in kiberorganska, spominja na neznan, starodavni, nadnaravni del telesa, simbol še nezasnovane oblike utelešenja. Ko obiskovalec vzame organ v roke in ga pritisne k telesu, ta z lovkami, ki se razširijo na vgrajene akustične pretvornike, ovije njegov prsni koš in vrat. Stik instrumenta s telesom zabriše mejo med simbiozo in parazitizmom.
Video Odprtokodni estrogen umetnice Mary Maggic se prične s hipotetičnim vprašanjem: kaj če bi bilo mogoče estrogen proizvajati v kuhinji? Iz tega izhodišča izhajajo vprašanja in pristop biohekanja o tem, kdo proizvaja hormone, na čigava telesa vplivajo in kako okoljski hormoni že obstajajo kot stanje toksičnosti. Med pomembnimi temami, povezanimi s suverenostjo telesa in spola, je tudi vprašanje endokrinih motilcev, imenovanih »ksenoestrogeni«, ki prežemajo naše okolje kot posledica delovanja petrokemijskih, agroindustrijskih in farmacevtskih sil. Ksenomolekule spreminjajo morfologijo naših teles in teles nečloveških vrst, kar dokazuje prilagodljivost, ki je naravi lastna, a tuja našim predpisanim pojmovanjem (eko)heteronormalnosti.
Mreže Blaža Miklavčiča je rezultat razmišljanja o mrežah in nelagodnem odnosu, ki vznika med njihovimi notranjimi členi. Mreže delujejo kot vznikajoče fantazme. Ker njihove logike v celoti sestavljajo njihovi posamezni elementi, je bistveno težje določiti tako njihove meje kot mesto njihovega vznika. Mehkoba in okostenelost sta v tem odnos enako odgovorni za krhko homeostazo sistema. Vodljivost in vodenost se izmenjujeta v nihanju med stanji simbioze in parazitstva. Delo estetsko prevzema biološko podobo in tako telo umešča v sistem mrež, obenem pa je tudi samo sestavljeno iz mrežnega sistema. Podoba evocira pogled na mrežo kot drobovje, kot priložnost prerokovanja iz njega glede na videne vzorce, po starodavni praksi haruspicije.
Ne/živa instalacija Margherite Pevere W.O1 iz serije Maternice predstavlja steklene laboratorijske posode, ki spominjajo na organe, v katerih se nahajajo kolonije bakterij, ki tvorijo biofilm. Njihovo gojišče je obogateno s hormonskimi metaboliti in ostanki, pridobljenimi iz umetničinega urina z uporabo znanstvenih metod. Tekočine v naših celicah nas povezujejo z vodami globokega časa. Prepustna materialnost prepleta naše vsakodnevne odločitve z množico drugih teles: živih in neživih, človeških in nečloveških. Na podlagi tega se projekt Maternice sprašuje, kako lahko kontracepcijsko sredstvo na osnovi progestina, ki ga jemlje umetnica, njeno telo poveže z drugimi, več kot človeškimi telesi. Pri tem se poslužuje ranljivosti in toksične utelešenosti ter spodbuja kritičen premislek diskurza o spolnosti in kontracepciji kot izključno človeških izkušnjah.
Tilen Prelič in Tia Stefančič z Digitalno molilnico VoxDei 2.6 raziskujeta teorijo »mrtvega interneta« kot satiričnega odseva sodobne digitalne kulture. Internet, nekoč zamišljen kot prostor odprte komunikacije, se danes kaže kot okolje algoritmov, botov in generiranih vsebin, v katerem človeški glas postopoma izgublja svojo težo. Instalacija »smrti« interneta ne obravnava kot končnega razpada, temveč kot njegovo zlitje z vsakdanjim življenjem in kot sistem, ki ga ne uporabljamo več od zunaj, ampak ga doživljamo kot del lastne identitete. V obliki digitalne religije tehnologija nastopa kot nova duhovna avtoriteta, molilnica, v katero vstopamo s telesom in duhom.
Dunja Rahovsky Šuligoj v videu Spreminjam se v pipo nežno citira delo Reneja Magritta Varljivost podob (To ni pipa) in kasnejše fenomenološke razmisleke o reprezentacijah resničnosti, ki niso resničnost sama. Video-manipulirani deli telesa in pipe se pačijo v razpotegnjene organske oblike, pri čemer se pokaže nelagodna mesenost in erotičnost na ta način procesiranih podob, saj podoba deluje, kot da želi zapustiti svojo dvodimenzionalnost. Za trenutek je mogoče iz gibljive podobe razbrati odvisnost algoritmov od človeškega telesa, ki postaja čedalje bolj vsiljiva v vseh oblikah zbiranja in obdelave podatkov.
Projekt Telesa za odmet Lare Reichmann
temelji na skupini anonimnih žensk pod imenom Women Astronomical Computers, ki so konec 19. stoletja v harvardskem observatoriju preko fotografskih steklenih plošč raziskovale in mapirale zvezdne sisteme. Prostorska postavitev njihovo delo enači z delom anonimnega človeškega računalnika A. H. K., ki ustvarja dnevniške zapise in nadomešča skupino žensk, njihovo delo in doprinos. Poosebljeni računalnik zmožnosti človeške inteligence in truda spreminja v software sistem in človeškost z vsakim izračunom predstavlja kot odvečno, četudi je njegovo delovanje ključno odvisno od temeljev ženskega dela.
Gaia Radić v Kori
tematizira virtualni prostor kot povsem soodvisen od obiskovalca. Ob njegovem prihodu vznikne virtualni svet, ki s človekom vzpostavi recipročni odnos: obstoj sveta je odvisen od gledalčeve prisotnosti in zaznave, videno se oblikuje glede na zmožnosti zaznave in interpretacije fizičnega odziva. Vzpostavi se heterotopični prostor, ki ga je Foucault definiral kot resničen, ne-utopičen kraj, ki deluje po principih drugačnih od preostale družbe: denimo zapori, pokopališča, galerije, a tudi virtualni prostori v katerih človeško telo biva spremenjeno in konstantno spreminja okolje.
Andrej Škufca je BESM360-Kitov
razvil za serijo Ultrastructures, ki temelji na fragmentih vojaške in civilne infrastrukture, razpršene po vzhodni Evropi. Umetnik raziskuje, kako se osamosvaja človeško okolje in strukture, ki jih človek ustvarja. Odvečnost telesa se izkaže v neprostovoljni participaciji človeka, ki ga veličina mrež in sistemov prične presegati in mu narekovati življenjski ritem, dejanja in ideologijo. Telo postane tuje, podrejeno avtonomnosti tehnologije, ki je bila sprva ustvarjena kot človekov podaljšek. Zamenja se prostor kontrole: stvaritve, namenjene za povečanje kontrole nad okoljem, postanejo rastoče, misleče in prevzamejo kontrolo nad stvariteljem. Brez privolitve tako nenehno vstopamo v sisteme, ki delujejo onkraj razpona našega razumevanja in obvladovanja.
Tomaž Zajelšnik
predstavlja projekt vapor(wave). Iz klasičnih analognih in digitalnih fotografskih tehnik se je serija, v kateri fotograf opazuje in dokumentira značilnosti vode v njenih mejnih pojavnih oblikah, razvila v interaktivne večmedijske fotografsko-računalniške inštalacije. Skozi fotografije abstraktno uokvirjenih naravnih pojavov, ki so neposredno vezani na vodo, se odsevajo notranji občutki tesnobe, negotovosti in minljivosti. Fotografijam avtor z uporabo lastnih programov, mikroračunalnikov in povezanih senzorjev ter kamer, ki se odzivajo na človeško prisotnost, dodaja interaktivnost, ki služi kot odsev človeškega vpliva na njegovo naravno okolje v dobi klimatskih sprememb.
– Sara Nuša Golob Grabner
