Če duša obstaja v telesu, se sedaj nahaja tudi v tehnoloških prostorih, ki smo jih zgradili praktično in ideološko ter se temu primerno preoblikuje.
MFRU32: Pojem telo električno se osredotoča na raznolike pozicije človeškega telesa v sedanjosti in spekulativni prihodnosti digitalnega razvoja. Naslov festivala je naslov pesmi Walta Whitmana. Pesnik skozi številne odseke predstavlja različne vidike fizičnosti, spola, starosti, politike in družbe...vsega kar definira utelešenega človeka. Telo vzpostavi kot prostor duše in zagovarja radikalno (enako)vrednost slehernika. Če duša obstaja v telesu, se sedaj nahaja tudi v tehnoloških prostorih, ki smo jih zgradili praktično in ideološko ter se temu primerno preoblikuje. Telo se v digitalni dobi (tako prek ustvarjenih podob kot tudi fizičnih modifikacij) pomika vedno višje po stopnji simulakra: se vedno bolj odmika od biološke osnove in ustvarja lasten prilagojen videz, način obstoja. Letošnji festival se navezuje na telo ali biološko maso v odnosu do digitalnih tehnologij na presečišču ekonomskih, političnih in socioloških dejavnikov. Telo je naslovljeno iz posthumanistične perspektive, ki kritizira humanistični ideal »človeka« kot mere vseh stvari. Posthumanizem se zoperstavlja hierarhiji vrst in človeški izjemnosti. Zagovarja, da sta telo in tehnologija v recipročnem odnosu. Telo se interpolira v digitalno dobo kot podatkovni nosilec in elementa (med)mrežja.
Obstoj v digitalni dobi naši podobi dopusti, da se prosto prilagaja digitalnim prostorom, v katerih se lahko tudi poljubno spreminja in preimenuje. Izgubi stabilnost in koherentnost, a pridobi na avtonomnosti in potencialni moči subverzivnosti.
Jacques Lacan je v svojem konceptu »zrcalne stopnje« zagovarjal, da naše samozavedanje vznikne prek identifikacije z videno podobo (prepoznavanje samega sebe v ogledalu). Svojo podobo naj bi prepoznali kot stabilno in koherentno, tudi ko naša izkušnja bivanja v telesu niha in se spreminja. Definiral je več teles: imaginarno telo: dojemanje podobe samih sebe, simbolično telo: telo, ki nosi pripisane kategorije in imena, resnično telo: telo, ki čuti. Spremembe v razvoju tehnologije se dotikajo podaljšanja »zrcalne stopnje« in imaginarnega telesa. Obstoj v digitalni dobi (svetu socialnih medijev, avatarjev, kuriranih in manipuliranih podob samih sebe), nas deloma raztelesi oziroma naši podobi dopusti, da se prosto prilagaja digitalnim prostorom, v katerih se lahko tudi poljubno spreminja in preimenuje. Podoba Izgubi stabilnost in koherentnost, a pridobi na avtonomnosti in potencialni moči subverzivnosti. S piksli in algoritmi lahko ustvarjamo nove identitete, se samih sebe zavedamo skozi lečo digitalnih prostorov in se umeščamo v neskončnost možnih kategorij.
Človeška izkušnja ostaja v telesu kot izvoru vseh informacij.
Merleau-Ponty je zatrdil, da se različna orodja lahko vključijo v shemo našega fizičnega telesa. Sedaj s pomočjo naprav govorimo, mislimo, izražamo ljubezen, posvečamo pozornost. Donna Harraway je v A Cyborg Manifesto razmišljala o tehnologiji kot internemu, ne eksternemu faktorju našega obstoja. Na primeru kiborga (hibrida stroja in organizma) je prevpraševala prej jasne meje med človekom in strojem, fizičnim in digitalnim, prek česar je pod vprašaj postavljala tudi esencializem fiksne identitete povezane z našo idejo naravnega kot nečesa nespremenljivega in hierarhično nedotakljivega. Deleuze ljudi, živali, institucije…definira kot “desiring machines” (naprave želje): želeti produkcijo je osredje človeške ontologije, potiska nas v trdno določene funkcije in opravila. Če se odpovemo zapovedanim funkcijam postanemo “telo brez organov”, človek, ki najde drugačne načine mišljenja, izražanja in vzpostavljanja odnosov. Ko o sebi razmišljamo kot o kombinaciji lastnosti biološke tvorbe in lastnosti strojev, lahko pomislimo na Katherine Hayes, ki je v How We Became Posthuman opozorila, da za človeško zavest ni umetnega nadomestila, da človeška izkušnja ostaja v telesu kot izvoru vseh informacij.
Raztelesimo se in se znova utelesimo v nedotakljivem, fantastičnem in brezmejnem prostoru, ki konstantno so-definira našo fizično resničnost, vsako misel in dejanje, ki jih generira naše telo.
Ob umetniškem tematiziranju telesa v digitalni dobi se je nujno ozirati nazaj, k razmislekom o poziciji telesa skozi čas in razvoj. V postinternetni dobi (čas ko interneta ne dojemamo več kot nekaj novega, temveč kot vseprisoten del vsakdana, ki je popolnoma spojen z našimi fizičnimi življenji), moramo svoj obstoj dojemati kot spreminjajoč se glede na fizično, biološko resničnost, ki obstaja od nas reflektirana in spremenjena tudi v medmrežnem, električnem, programiranem, tehnološkem in znanstvenem. Raztelesimo se in se znova utelesimo v nedotakljivem, fantastičnem in brezmejnem prostoru, ki konstantno so-definira našo fizično resničnost, vsako misel in dejanje, ki jih generira naše telo.