30×
MFRU
Tri desetletja tehnoloških skrbi
Q8/10
Kibla in MKC sta dogodek občasno prirejala skupaj, kot združena festivala MFRU in Kiblix. Kje so (bile) stične točke?
Q8/10
Kibla in MKC sta dogodek občasno prirejala skupaj, kot združena festivala MFRU in Kiblix. Kje so (bile) stične točke?
V začetkih festivala je bilo stanje veliko bolj multilateralno – večji del spleta je bil v javni domeni in posledica miselnosti, da naj bi bili programi generirani za vse enako, torej znanilci nekakšne spletne enakopravnosti.
Kiblix je od MFRU mlajši in se je že kmalu po nastanku tematsko specializiral, tako da se je posvetil nekemu malenkost bolj specifičnem področju znotraj intermedije, kar se mi v mestu z dvema takšnima festivaloma zdi zdrava odločitev. Fokus na odprtokodnost, ki se nam je takrat zdela in se nam še vedno zdi najpomembnejša za razvoj medmrežja, je vodil v rojstvo Linux festivala, ki se je začel leta 2002 in je bil posvečen najbolj perečim temam na področju pionirskih informacijskih tehnologij, njihove uporabe in njihovega stika z umetnostjo. Raziskovali smo tehnologijo z, tudi, umetniško dimenzijo, a ne zgolj to. V svoji prvi ediciji je bil festival posvečen varnosti na internetu, varnosti v telefoniji. Ozaveščali smo, informirali in izobraževali zainteresirano javnost o tem, kako pristopati k svetovnemu spletu, spekulirali o tem, kaj nas čaka pri mobilni tehnologiji, govorili o škodljivosti sevanja in tako naprej. Če se pomudim pri Linuxu – gre za edini generični evropski software, ki je na voljo brezplačno in je v domeni večjega spektra svetovnih programerjev. Poudarjam nasprotje stanju trenutnega spleta, katerega večina je v lasti multinacionalk, lociranih predvsem v ZDA v Silicijevi dolini. V začetkih festivala je bilo stanje veliko bolj multilateralno – večji del spleta je bil v javni domeni in posledica miselnosti, da naj bi bili programi generirani za vse enako, torej znanilci nekakšne spletne enakopravnosti. Ideja odprtokodnosti je mrežna, in ne piramidalna struktura.

1/4
Odgovor zagotovo ni le v digitalno računalniški paradigmi, v ozadju je celotna antropologija.
MFRU in Kiblix skupaj, to je bila vedno neka ideja. Vsaj dva, natančneje Marko Ornik in jaz, sva si delila sanje, da bi festivala sobivala. Ko nista, je šlo predvsem za pravnoformalne razloge, razhajanja med javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami, kar za sabo potegne produkcijske pogoje. Kibla kot institucija se je rodila iz cybercafeja, prostora, kjer je bil internet dostopen vsem. Kiblix je postal festival Linuxa, na katerem so se začeli srečevat razvijalci, prerasel je v festival odprte kode, odprtega sistema, tudi za umetniško rabo. V svoji zadnji fazi je že dosegel precej splošna imenovanja, festival intermedijske, festival sodobne umetnosti. Sandra kot glavna konceptualistka Kible, je vedno govorila, da jo zanimajo, ne le novi mediji, temveč transmedija, multimedija. MFRU se na nek prisrčen način še vedno drži računalniškega in z vsako generacijo kuratorjev potekajo diskusije, če bi ga nemara preimenovali v aktualnejše pojme. Suma sumarum. Konceptualnih razhajanj ni veliko, več je skupnega.
MKC ima veliko raznolikih dejavnosti, MFRU je le ena njih – gre za en konceptualni “malo mešano na žaru”. Kibla je imela v tem smislu bolj fokusirana zanimanja, raziskovalne usmeritve, razstavne usmeritve. In zato je v zgodovini mnogo trenutkov, v katerih je logično, da do sinhronizacije ni prišlo. Če k temu dodam še slovenske šege in navade na področju sodelovanja, skupnega dobrega, pridem do misli, da je vse skupaj sod smodnika, ki le čaka da bo eksplodiral. Spomnimo se, kaj se je pripetilo ob največji priložnosti za intermedijsko umetnost kar jih je slovensko umetnostno polje videlo: projekta KONS in RUK. Maribor je bilo znova tisto fenomenalno mesto, kjer sta se obe mreži srečali, največji akterji pa se skupaj z državo na čelu niso uspeli dogovoriti za gradnjo ene, skupne mreže. Torej ne govorimo le o razhajanju Kible in MKC, ampak o večjem, slovenskem nivoju. Odgovor zagotovo ni le v digitalno računalniški paradigmi, v ozadju je celotna antropologija.

1/4
Tesnoba zaradi tehnologije? Mislim, da v tesnobo vodi zgolj in samo dejstvo, da ne dobimo dovolj sonca. MFRU je namreč od vedno ena sama, velika ljubezen. Z lahkoto trdim, da so prav vsi, ki so ga trideset let ustvarjali, polni velike ljubezni.
Odločila sem se obdati z vsemi temi ljudmi, povezati dva festivala in dve ekipi. Sama v Mariboru nisem bila domača, prišla sem kot obiskovalka in moj cilj je bil obdati se s čim več ljudmi, čim večjo ekipo sodelavcev, podpornikov, svetovalcev. To je pomenilo večjo tehnično ekipo, ki je ob tako zahtevnem tehničnem vidiku ključna. Tehnik je tisti, ki poda strokovno mnenje, ali bi v določenem prostoru neko delo delovalo. Tu je tudi uredništvo, pa oddelek za odnose z javnostmi. Po mojem mnenju in po moji izkušnji sodelovanje ni konceptualno, ampak je finančna nuja. Ali bolje, priložnost. Omenjaš tesnobo zaradi tehnologije. Mislim, da v tesnobo vodi zgolj in samo dejstvo, da ne dobimo dovolj sonca. MFRU, in Kiblix sta namreč od vedno ena sama, velika ljubezen. Z lahkoto trdim, da so prav vsi, ki so ga trideset let ustvarjali, polni velike ljubezni. Srečni smo bili, da je dober umetnik sploh prišel v Maribor. Jože Slaček je festival pričel skorajda brez finančne podpore, in še danes dela velike reči v skromnih pogojih. Meni je bil ves moj čas odličen mentor, ob prihodu sem bila zelena, po domače rečeno. Marko (Ornik) je bil nor, v najboljšem smislu besede. In pa Miha (Horvat), on tudi. (smeh)

1/3