30×
MFRU

Pomanjkanje prostorov za naše aktivnosti je bil vzrok, da so dogodki preželi mesto. Računalniška umetnost je naselila mnoge nepričakovane in morda bi kdo rekel, njej neprimerne prostore. Ti niso bili glamurozni, a smo z njimi vseeno delali. Na primer, Slovenija je imela program za osnovne šole imenovan »Računalništvo v osnovne šole« Mladi do petega razreda so se že začenjali spoznavati z računalniško grafiko! Posledično smo našo razstavo računalniških grafik umestili prav v otroško galerijo, ki je bila takrat v stavbi Avtobusne postaje.

Ključni so bili trenutki iznajdljivosti – našli smo rešitve, ki so se zdele težavne ali nerešljive. Apple in Microsoft takrat med sabo nista delila datotek (pojav, ki je prisoten še danes, a je rešljiv z dobro uveljavljenimi vmesniki). Zato smo razvili specialne diske, ki sta jih brala oba operacijska sistema. Publikacije smo delegirali Založbi Maska, ki je imela močno vzpostavljeno mrežo, katere sami niti slučajno nismo imeli. Mi do tujih kanalov ne bi znali, Maska je dela razprodala. Izjemno.

Prvi festival je bil pionirski tudi s komunikacijskega stališča. Med prvimi smo uvajali delo z javnostmi, znano kot PR, pripravljali novinarske konference, dnevna obvestila. Večino teh materialov smo pošiljali preko faksov in če kdo od akterjev v verigi slučajno ni imel dostopa do faksa, je bil obveščen osebno, prek telefona. STA smo na ta način vsak dan poročali in ob tem imeli srečo – lahko bi rekel, da smo zmagali. STA so novice poslali dalje vsem medijskim akterjem, količina objav je bila zagotovljena.

Odgovor na vprašanje je mogoče oceniti le s konkretnimi produkcijami, o katerih redno govorim, ter s poudarkom na tem, da imava intervju. Marsikaj lahko povem, vendar v zgodovini štejejo dejstva, kot so knjige, simpoziji in zapisi, kdaj se je kaj dogajalo. Vse ostalo so le retorične govorice, oziroma vse ostalo so samo retorične blodnje. Pomembna so imena ljudi, ki so bila zapisana ob dogodkih, saj je to temelj za preverjanje verodostojnosti. Če teh informacij nimate ali jih (namenoma ali nenamenoma) pozabite, potem proizvajate provincialnost, ki je vedno v spregi z impotentnimi pozicijami, ki si jemljejo delo drugih.

Kje smo zdaj? Tukaj, in imamo močno zgodovino, zelo močno.

Gre za en velik paradoks, naj ga pojasnim. Ko smo sredi devetdesetih let pričeli s produkcijo net arta v Sloveniji, je bil eden ključnih razlogov prav ta, da smo se želeli načrtno izogniti hierarhični, celo piramidalni strukturi umetnosti, sistemom vrednotenja, razstavljanja, kuriranja. Ustvarjal sem v Mariboru – pa tudi, če bi v Ljubljani, glede na zemeljsko oblo med Mariborom in Ljubljano ni prav nobene razlike. Nekdo v Južni Ameriki je ustvarjeno lahko konzumiral že v naslednjem trenutku. In to nam je, skupini lokalnih net art umetnikov, do neke mere uspevalo, takratni val net arta je imel zelo širok odmev. Sledila je širitev kulture festivalskega formata, ki je našo produkcijo zgostila v prostorski in časovni točki. Nekateri festivali so bili še majhni, drugi, med njimi Transmediale, Osnabruck, pa Impact, že v polnem razvoju. V obdobju druge polovice 90. let, nekje do leta 2000 so bili festivali in srečanja po Evropi in širše nadvse pomembni, in prav to je paradoksalno. Po odprtokodnih centrih, ki so jih organizirali, smo hodili eni in isti ustvarjalci. Lokalno smo ostajali v popolni margini, medtem pa se selili kot karavana, od mesta do mesta. A karavana ima svojo vlogo, s tem smo se spodbujali. Žuri, večerje, pogovori – takšni formati te izvlečejo iz okvirja posameznika in gradijo sceno. Tam se mnenja krešejo drugače, kot na nizih elektronske pošte na portalu net time.

Lokalno smo ostajali v popolni margini, medtem pa se selili kot karavana, od mesta do mesta. A karavana ima svojo vlogo, s tem smo se spodbujali. Žuri, večerje, pogovori – takšni formati te izvlečejo iz okvirja posameznika in gradijo sceno. Tam se mnenja krešejo drugače, kot na nizih elektronske pošte na portalu net time.

MFRU sem od začetka dojemal kot takšno stičišče. Za diskusije. Sploh ni šlo toliko za razstavljanje. Vsaj v mojem prispevku včasih ni šlo za umetniško delo, ki bi bilo namenjeno ogledu izven samega digitalnega okolja, izven interneta – pa sem ga vseeno predstavljal, da sem lahko sooblikoval razpravo. Z namenom popularizacije te sfere: pokazati mami, kako moje delo deluje in izgleda (smeh). Pomenki so na prvi pogled obstranske stvari, pa vendar so izredno pomembne za rast in razvoj scene, spoznavanje, to je bilo ključno. Mariborski festival leta 1995 je imel že vse potrebno znanje za organizacijo konkretnega dogodka. Jože Slaček je bil izreden v video delih, Mladinski Kulturni Center je z Galerijo 88 ponujal izkušnjo video arta, raznih sodobnih marginalnih fan zinov in koncerte pankerjev, na primer skupine Center za Dehumanizacijo. Osnova na kateri se je gradilo. Vanjo smo prinesli računalnike – kaj pa vem zakaj? Nemara, ker smo to poznali in ker je bil to način upora proti umetniškem establišmentu, v smislu, da je šlo za popolnoma drugačen pristop h kuriranju in prikazovanju sodobne umetnosti. Žal to ni obstalo prav dolgo. Slovenska mainstream sodobna umetnost je v celoti pozabila na nove medije in računalniško umetnost in šla naprej na nove termine, proti intermediji. A prej omenjeno vzdušje je definitivno bilo duh časa prvih let MFRU.

Prva edicija trilogije festivala, ki sem jo kuriral, se je odvila na triindvajsetih lokacijah. Bile so galerije, a bile so tudi avle in kafiči. S festivalom Ars Electronica našega festivala v tem vidiku nima smisla primerjat, a to ne pomeni, da ga ni vredno primerjati na drugih nivojih. Prostorsko, produkcijsko in količinsko je kvaliteta tam pač popolnoma drugačna. Nekoga citiram, ko rečem, da je MFRU butična zgodba, na drugi strani pa so mašinerije. In prav to prvo mi je kot kuratorju ponudilo zelo dobro energijo. Vsekakor pa smo tudi znotraj tega mesta popolna margina. In če ostanem še malo pri primerjavah, se ta margina najbolj pokaže če opazujemo kakšen odnost imata Linz in Ars Electronica. Da je zgodba MFRU tukaj preživela in da še živi, se mi zdi svojevrstno. Retro ime se je ohranilo, a paradigme virtualnosti… v tem času se je z njimi zgodilo prav vse. Zgodile so se nemogoče resolucije in neverjetne količine in se razvile v globalno mrežo, v kateri je tudi Maribor.

Maribor kot gostitelj Mednarodnega festivala računalniških umetnosti (MFRU) ima po mojem mnenju pomembno vlogo v prostoru računalniške umetnosti, tako na lokalni kot mednarodni ravni. Raziskovanje prostora Maribora v kontekstu računalniške umetnosti »takrat«, v obdobju okoli leta 2013, ko sem bila kuratorka in »danes« (trenutno stanje) razkriva dinamiko med lokalnostjo in globalnostjo, ter način, kako se je Maribor razvijal kot vozlišče za digitalno in tehnološko umetnost. Prostor Maribora v računalniški umetnosti se je od 2013 naprej razvijal od lokalnega središča do mednarodno priznanega vozlišča za digitalno in tehnološko umetnost. Maribor zdaj deluje ne samo kot prostor za predstavitev in raziskovanje digitalne umetnosti, ampak tudi kot središče, kjer se oblikujejo prihodnje smeri in diskurzi na stičišču tehnologije, umetnosti in družbe. Ta razvoj odraža širšo dinamiko med lokalnimi in globalnimi vplivi, ki oblikujejo sodobno umetniško prakso in kulturo.

»Takrat« bi torej označila Maribor kot razvijajoče se središče. V času mojega kuriranja MFRU je bil Maribor zasidrano, pomembno mesto v prostoru računalniške umetnosti, in to predvsem predvsem zaradi tega festivala. MFRU je bil eden ključnih dogodkov, ki je Maribor postavil na zemljevid mednarodne računalniške in digitalne umetnosti.

Festival je deloval kot platforma za predstavitev domačih in mednarodnih umetnikov in prav Maribor je postal prostor, kjer so se srečevali lokalni in mednarodni umetniki, da bi raziskovali in razstavljali nove oblike digitalne umetnosti. Ter platforma za raziskovanje novih tehnologij. Takrat je bil poudarek na eksperimentiranju z novimi tehnologijami in mediji, kar je Maribor uveljavilo kot mesto, kjer se lahko razvijajo nove ideje in pristopi. Kot zanjo točko bi izpostavila utrjevanje dialoga med tehnologijo in umetnostjo. Festival je spodbujal razpravo in izmenjavo med umetniki, teoretiki, znanstveniki in širšo skupnostjo o vlogi tehnologije v umetnosti in družbi.

»Danes« bi označila Maribor kot uveljavljeno središče.

Od takrat do danes – vsaj jaz tako vidim – je Maribor nadaljeval z razvojem svoje vloge v prostoru računalniške umetnosti, ki se odraža skozi več vidikov. Prvi je zagotovo kontinuirano gostovanje in razvoj MFRU. Festival je ostal ključen dogodek v koledarju računalniške umetnosti, ki privablja vedno večje število udeležencev iz celotne regije in Evrope. MFRU je nadaljeval z raziskovanjem aktualnih tem in tehnologij, kot so umetna inteligenca, virtualna resničnost, in interaktivne umetnosti, s čimer je ostal relevanten in na čelu sodobnih umetniških praks. Naslednja točka je razvoj skupnosti in infrastrukture – Maribor je razvil močno skupnost umetnikov, raziskovalcev in ustvarjalcev, ki delujejo na področju digitalne in tehnološke umetnosti, podprtih z galerijami, delovnimi prostori in izobraževalnimi programi, ki spodbujajo inovacije in sodelovanje. Mesto je okrepilo svojo mednarodno prepoznavnost in sodelovanje z drugimi institucijami, festivali in umetniki, s čimer je postalo pomemben akter v globalni mreži digitalne umetnosti.

Marko Ornik in vsi v njegovi kuratorski ekipi smo verjeli, da je Maribor inovacijsko središče Slovenije. Zaradi zgodovine v Avstroogrski monarhiji, ko je bila Štajerska center modernizacije monarhije, kot tudi zaradi industrijskega Maribora v SFRJ. Tudi dejstvo, da ima MFRU sedež v Mariboru, je del te tradicije in vsa čast vsem, ki so za to zaslužni. Mi smo to ohranjali, kot pravite, tudi z osvajanjem novih fizičnih prostorov v Mariboru, zlasti po Markovi zaslugi. Bilo pa je zelo težko.

Na dvojnost, ki jo omenjaš, smo naleteli prav v letih epidemičnih razmer. Festival za sam Maribor je pomemben, vsaj v obliki, ki sem jo sama poskusila okrepiti. Zasedanje prostorov, ki niso institucionalni, ki so izložbe, zapuščene trgovske hiše, fasade v mestu, trgi in ulice. Zanimivo mi je bilo opažanje, da kljub temu, da računalnik danes tako rekoč nosimo v žepu, javnost v Mariboru še vedno – ne le težko sprejema – sploh ne razmišlja, da je tisto, s čemer se ukvarja festival, jedro njihovega vsakdana. Zato je pomembno, da se stvar odvija prav v Mariboru. Za izvedbo pa Maribor ni povratno toliko pomemben – ta bi lahko bila vezana na kakršnokoli, ali pa, kot je pokazal Covid, nikakršno fizično lokacijo. MFRU lahko biva na spletu, a tega ne želimo.

Prisotna so bila svetovna imena, a festival je obstajal kot samozadostno območje. To se mi zdi tako zelo paradoksalno; zato moje ambicije odpreti se navzven, zavzeti, pridobiti na prostoru – vriniti festival komercialni dejavnosti! Ravno tam prihaja v stik z ljudmi.

Scena je bila v zgodovini festivala dosti bolj zaprta. Potekal je v ne tako odprtih prostorih, ki so bili znani posvečenim. Na svojem začetku je bil festival velika senzacija, a ni pritegnil širše javnosti. Vabil je te, ki so s področjem ukvarjali. Prisotna so bila svetovna imena, a festival je nadaljeval kot samozadostno območje. To se mi zdi tako zelo paradoksalno, zato moje ambicije odpreti se navzven, zavzeti, pridobiti na prostoru - vriniti festival komercialni dejavnosti! Ravno tam prihaja v stik z ljudmi.

Kakšne posebno dobre infrastrukture nimajo tudi z Mariborskim primerljivi festivali, celo evropske kulturne prestolnice, je pa škoda, da festival v vseh teh letih ni omogočil, da bi v Mariboru ostalo kaj trajnejšega v povezavi z njim, recimo kaj podobnega Ksevtu v Vitanju, seveda v uspešni varianti, lahko tudi kaj bolj konceptualnega, kakšen velik javni zaslon na glavnem mestnem trgu ali pa arhitekturno zanimiva brv čez Dravo.