30×
MFRU

Z video umetnostjo in nekaterimi novejšimi oblikami umetnosti smo se v Mladinskem kulturnem centru ukvarjali že pred samim festivalom. Ker je pa takrat v okolici že bilo prisotnih nekaj primerov festivalov, ki so se ukvarjali z elektronskimi prepleti v glasbi, vizualnem in videu – na primer Ars Electronica – se mi zdi naravno, da smo z nekaterimi v Sloveniji delujočimi teoretiki ob opazovanju tega dogajanja, dobili idejo ustvarit primerljive pogoje za predstavitev najsodobnejše umetnosti, digitalne umetnosti torej. Kljub temu, da se to ime takrat še ni popolnoma uveljavilo. Na zahodu je šlo za kibernetično kulturo, v literaturi se je ta uveljavila kot cyberpunk. HTML koda je leta 1988 postala prvi strojni zapis, govorimo o obdobju uveljavljanja interneta. V začetni fazi računalništva so se izoblikovala gibanja močno vezana na družbo - ta se s komunikacijo spreminja, odpira navzven, širi, v končni točki globalizira. Misel, da lahko tehnologija združuje, je bila navdušujoča. Umetniki, od katerih en živi v Tokiu, drugi v New Yorku, tretji v Mariboru lahko kar naenkrat skupaj ustvarjajo, lokacija sama ni več toliko pomembna, kot je pomembna celostna povezanost mednarodne mreže. A precej je še trajalo, da so te stvari prišle v splošno uporabo.

Osredotočil se bom na domače okolje v tistem specifičnem času: Slovenija je bila, sploh zaradi zgodnejšega Jugoslovanskega tehnološkega angažmaja, na zelo zanimivem področju. Jugoslavija je množično podpirala računalniške centre, v Mariboru so odprli prvega od teh v Sloveniji! Ti programi so ustvarjali tehnološko razpoloženje, še bolj ključno pa je bilo, da so se nekateri pomembni teoretiki v Sloveniji ukvarjali s tematiko, med njimi Janez Strehovec in Marina Gržinić, ki je sicer izhajala iz video umetnosti. Skupaj smo snovali nize predavanj na temo kot je virtualna resničnost in spreminjanje družbe povezano z njo, kaj je pomen teleprisotnosti, kinetičnosti, kako upodabljatii računalniški prostor v realnem prostoru – slednje je primerljivo s tem, kar danes delajo 3D tiskalniki. Pojavljali so se nekateri ključni pojmi, ki so zdaj popolnoma samoumevni. Marino (Gržinić) je zanimal prevsem družbeni pomen tehnologij. Računalništvo jo je pritegnilo, saj je odpiralo delovna mesta, ki niso postavljala razlikovanja med spoloma. Mene pa je predvsem zanimalo računalništvo v umetnosti. Aleksandra Kostič je bila takrat mlada kustosinja v Umetnostni Galeriji Maribor, pridružila se je ideji, naredimo festival. Festivalska forma ima namreč popolnoma svojo zgodbo. Mojmir Sepe je na neki točki v šestdesetih izjavil, da scena potrebuje festivale, da bi se razvila. S tem je seveda mislil glasbeno sceno, a menim, da to velja vse – vsa področja potrebujejo svoj momentum, svojo stičiščno točko povezav in nastavkov za naslednja vprašanja, ker smo nekatera že premleli. Sploh v tistem času je posameznik težko popolnoma sam razvijal digitalne projekte - potrebno nas je bilo opolnomočiti. Prvi festival je bil namenjen prav lokalnim, v Sloveniji delujočim umetnikom, ki so v svojem delu uporabljali računalnik. Kriterije smo postavili zelo široko – dovolj je bilo, da se je računalnik kot orodje vsaj pojavil v enem delu kreativnega procesa in v fizični postavitvi le-tega. Prezenca računalnika nam je bila nadvse pomembna, ni pa bilo nujno, da je izdelal vso vsebino. Takrat še ne.

Dovolj je bilo, da se je računalnik kot orodje vsaj pojavil v enem delu kreativnega procesa in v fizični postavitvi le-tega. Prezenca računalnika je bila nadvse pomembna, ni pa bilo nujno, da je izdelal vso vsebino. Takrat še ne.

V Sloveniji je bilo zanimanja umetnikov za festival na pretek, sploh ker smo lokalno sceno pričeli prepletati z mednarodno. Pod vodstvom Sreča Dragana sta se v organizacijo aktivno vključili Akademija za likovno umetnost, pa računalniška fakulteta. Študentje obeh so objekte začeli razvijati skupaj, to je postal redni del programa. Odraščale so nove generacije umetnikov, ki so danes prepoznavni v svetovnem merilu. To je nadvse pomembno, saj se je lokalno ogromno ljudi začelo ukvarjat s tovrstnimi projekti doma, sami zase. Značilnost našega prostora je bil v veliki meri ta “naredi si sam” pristop, ki je bil popolnoma drugačen od procesa mnogih mednarodnih umetnikov, ki so ustvarjali z raziskovalnimi centri ali industrijo zabave ali razvojem programske opreme. Pri nas so umetniki delali kar sami, prej omenjeni Jugoslovanski centri niso bili dovolj odprti. S skromno opremo so se trudili nadomestiti manjko, a projekt pogosto zastavili tako inovativno, tako zanimivo in ga tudi realizirali. To jim je dalo vidnost, vabili so jih mednarodno - kar pa je povratno pripomoglo k povečanju lokalnega zanimanja, ki je festival naredil relativno trajen in omogočil, da bo sedaj dopolnil 30 let.

Upoštevajmo, da se je festival razvil v popolni alternativi, izven uveljavljenih institucij, z lokalno finančno podporo in zagotovo ne dovolj močno podporo industrije, kot jo je deležna na primer Ars Electronica. MFRU, poleg tega imamo še kar nekaj intermedijskih festivalov, med drugim Pixxelpoint, Kiblix, skupno dokazujejo živost scene skozi generacije. Govorimo že o četrti generaciji, tisti, ki je bila ob pričetku MFRU še v otroški fazi. Dober dokaz, da je festival zares trajen.