30×
MFRU
Tri desetletja tehnoloških skrbi
Q10/10
Marina Gržinić je ob desetletnici festivala uredila publikacijo, ki jo je naslovila »Prihodnost računalniške umetnosti in zgodovina Mednarodnega festivala računalniških umetnosti, Maribor 1995-2004«. Kaj je po vašem mnenju prihodnost računalniške umetnosti? Pa festivala?
Q10/10
Marina Gržinić je ob desetletnici festivala uredila publikacijo, ki jo je naslovila »Prihodnost računalniške umetnosti in zgodovina Mednarodnega festivala računalniških umetnosti, Maribor 1995-2004«. Kaj je po vašem mnenju prihodnost računalniške umetnosti? Pa festivala?
Umetnost nas nekako še najmanj vznemiri, toliko je motečega, da se v tem kar izgubi.
Govoriva o 30 letih. Zgodovinska refleksija se mi zdi zanimiva. A kot snovalca bi zanimalo, kaj po vašem mnenju prinaša prihodnjih 30 let. Ko je MFRU dopolnil deseto leto, smo snovali desetletko za naprej – si zamišljali prihodnost. In pogled, ki bi me zanimal, je ta, kako lahko sedanje generacije vseeno vznemirijo svoje vrstnike in jih pripravijo do zanimanja. Umetnost nas nekako še najmanj vznemiri, toliko je motečega, da se v tem kar izgubi. Nove generacije verjetno zanima, kako bodo lahko ustvarjali še naprej. Računalniška umetnost je izhajala iz družbene angažiranosti, to je neko področje, ki naj bi izboljšalo ljudem življenje. Delno ga je. Materialno živimo bolje, a to je cona udobja. Rekel bi, da ne bi smela bit.
Pomislek, o katerem se ne pogovarjamo veliko, ker se tehnologiji ne želimo odpovedati, je elektrika. Če umanjka, pade vse, predvsem naša sfera. Umetnost o kateri govorimo teh trideset let, deluje le v trenutno delujočem svetu. Prav mi bi morali biti prvi aktivisti, braniti možnosti, da svet kot tak ne propade. Mislim, da ne delamo dovolj na tem.
Na MFRU na srečo nismo še imeli izpada električne energije. Zanimivo bi bilo videt MFRU Unplugged, sploh če bi bili na to pripravljeni. Pogosto se je zgodilo, da smo morali iskat kakšen nenavaden kos, element, vmesnik – na primer specifičen ojačevalec elektrike. MFRU ima celo zgodovino nenavadnih komponent. A zagotovo ne v arhivu (smeh).
Prisotnost tehnologije ob našem telesu – v našem telesu – in strojno učenje sta izven nadzora. Ljudje se lahko obdamo z vsemi etičnimi instrumenti, ki smo jih razvili od pradavnin naprej, lahko se trudimo, da bi tehnologizirano družbo oblikovali v neko znosno družbo – a menim, da ne bo uspelo. Tega ne mislim pesimistično. Matematično gledam, izračun kaže na to. Realnost kaže na to.
Nostalgija je najbolj primerna za analogne debate ob morju in pivu. Marina (Gržinić) je imela prav: prihodnost je ključna – zanima me kako mladi po svetu in lokalno dojemajo in obravnavajo kodo, digitalnost, umetnost. Imam pa glede celotne digitalizacije družbe radikalno stališče, ki ga stoodstotno zagovarjam. Mislim, da je edina rešitev… kako naj rečem, da bo zvenelo čim bolj patetično (smeh)...popolna de-digitalizacija sveta. Prisotnost tehnologije ob našem telesu, v našem telesu, strojno učenje so izven nadzora. Ljudje se lahko obdamo z vsemi etičnimi instrumenti, ki smo jih razvili od pradavnin naprej, lahko se trudimo, da bi tehnologizirano družbo oblikovali v neko znosno družbo – a menim, da ne bo uspelo. Ne mislim le umetne intelligence (z napačnim imenom, saj gre za zdaj le za masovno manipulacijo s podatki), mislim vse tehnološke formate. Rešitev sveta je v tistem, kar se ne bo zgodilo, to je popolna analognost. Ker imamo v sebi ta samodestruktiven princip, bomo z njim nadaljevali.
Za naslednjih 50 let se mi dozdeva, da bomo nekako vredu. Imamo ogromno odličnih umetniških del, ki nosijo kritično držo. Ohranjali bomo to premoč v kritičnosti, dobro smo opremljeni. Ne vem pa, kaj bo z naslednjimi petdeset leti. Če pogledam v devetdeseta leta, v bum skozi katerega je internet prišel v naše domove, je bil to fantastičen odprt prostor svobode. Internet danes je korporativna struktura, ki ji tudi s kritiko nič ne moremo – korpo kritiko zlahka prenese. Prostor se oži, in ko se bo zožal tako zelo, da kritičnega prostora ne bo – kar je gotovo čez 50 let – bodo ljudje pred novimi izzivi. Tega ne mislim pesimistično. Matematično gledam, izračun kaže na to. Realnost kaže na to.
Prihodnost računalniške umetnosti je aktivistična in opozarjajoča. Hkrati se moramo zavedati, da svojih družbenih odgovornosti ne more obesit zgolj na proizvajalce strojne in programske opreme in vedno novi hajp.
Prihodnost računalniške umetnosti je primerljivo s tem, če me vprašate, kaj je prihodnost slikarstva, kiparstva, videa, fotografije ipd. Pri vseh gre definitivno za razvoj tehnologij, materialov in nadgradnje vseh sistemov. Ob tem lahko govorimo o procesorskih nivojih ali pa nivojih the big data, veliki podatkov, česar ne imenujem umetna inteligenca, saj gre za obdelavo, hrambo podatkov. Lahko nas fascinira s svojo hitrostjo, širino – a ne gre za inteligenco. Računalniki delajo na semplanju, tudi če jih je skupaj milijon, gre še vedno za semplanje. Več kot jih je, bolje in hitreje odgovarjajo začetnemu signalu. Možgani so kvantni računalnik, kot domišljija, sanje, resničnost resničnost. Daleč pred vsemi stroji. Računalnik pa hkrati niso možgani. Zadnja leta v Kibli izpostavljam dejstvo, da po času začetne fascinacije in gospodarskih interesov spet prihaja v prvi plan umetnost sama. Zato so Kiblix festivali zadnja leta vključevali razne medije. Niso bili toliko medijsko determinirani, bolj so bili vsebinski. Nazaj smo pripeljali slikarstvo, grafiko, kiparstvo – kakšna je prihodnost umetnosti? Ravno to, kar sem omenil.
Pri računalniški umetnosti je treba izpostaviti energetski koncept, enorme so potrošnje. Veliki podatkovni centri, ki poganjajo sisteme strojnega učenja, so energetsko totalno potratni. Zeleni prehod mi zato nikakor ni jasen. Računalniki vsebujejo litijevo baterijo, ki jo pridobivamo v Avstraliji, Čilu… Samo pridobivanje z rudarjenjem (v Avstraliji) in izpiranjem z vodo (v Južni Ameriki) pomenijo škodljive posledice za okolje. En velik nateg, nov poslovni model, ki ga moramo trošiti, ker mora produkcija teči dalje. Med 20 in 40 MW energije, ki jih posamezno zahtevajo podatkovni centri, je enako kot 32.000 gospodinjstev / domov. Koliko je to Mariborov? Za nekje 50 MW podatkovni center pokurimo toliko energije kot jo zdajle cel Maribor, približno. To je za preverit, a absurdi so pravi.
Prihodnost računalniške umetnosti je aktivistična in opozarjajoča. Hkrati se je potrebno zavedati, da svojih družbenih odgovornosti ne more obesit zgolj na proizvajalce strojne in programske opreme in vedno novi hajp. Ljudem je potrebno dovoliti izbiro – zato sem proti prisilni digitalizaciji in nenehni adaptaciji. A zaenkrat gre vse v smeri potrošnje. Ne razumite me narobe. Potrebno je k tehnologiji sopostavljati družboslovje in humanizem. Kakšna je družbena vloga računalnika? Računalništvo mora vedno hodit ob strani svoje humanistične dimenzije. Umetnost je ta sopostavitev, že sedaj. Še naprej!
Festival trenutno živi enkrat letno, nato na neki točki zamre. Menim, da bi s centrom s celoletno dejavnostjo MFRU lahko več prispeval lokalnemu okolju, in širše.
Podobno pobudo je dal že Miha Horvat in jaz ji sledim. Da bi se vzpostavil en center za MFRU, fizični in digitalni. Kulturni Inkubator na Koroški cesti je organizacija multi produkcije. Za tako velik koncept, kot je MFRU, bi si želela zamišljati samostojni prostor za dejavnosti, delavnice, arhiv – to bi lahko bil manjši, pilotni prostor Ars Electronice, ki pomeni konstantno, kontinuirano delo festivala skozi leto. Festival trenutno živi enkrat letno, nato na neki točki zamre. Menim, da bi s centrom s celoletno dejavnostjo MFRU lahko več prispeval lokalnemu okolju, in širše. To bi lahko bila ena vizija prihodnosti festivala – seveda z dobro zasnovo. Sploh zato, ker je to vedno večji del naših življenj. Vloga že trideset let raste, a ni se še ustavila. Nismo podrejeni računalniku, a smo od njega neločljivi.
Ko sem kuriral MFRU je ena profesorica delila z mano nekakšno filozofsko paradigmo. “Potencial je končna stopnja”. (smeh) V Sloveniji govorimo o deželi potenciala, v Mariboru o mestu potenciala, če pa slišiš to paradigmo, se vse skupaj zdi precej zaključeno.
V premisleku pridem do kontradikcije. Na nek način, kot sem rekel prej, se ni spet toliko spremenilo. Na drugega se je spremenilo ogromno, novim generacijam, vrojenim v tehnologijo, ki tehnologijo živijo. Morda nimam domišljije. Osebno bi mi bilo super, če bi se lahko pogovarjal s svojim mačkom. Za medvrstni preskok se žal bojim, da se ne bo zgodil. Za festival upam, da bo obstajal z novimi, mladimi silami.
Ravno trenutno sem v eni zgodbi, v kateri opravljam ogromno dolgih, poglobljenih intervjujev. In to mi ponudi iztočnico za odgovor na vprašanje. Edina rešitev se mi zdi, ljudi, ki prihajajo kurirat MFRU čimbolj povezat z vsemi njegovimi akterji. Ne samo MFRU, ne le Maribor, tudi Ljubljana – vsi tarnajo češ; ta scena, tako majhna, nerazvita, a vsi se poznamo, preživetje je težko, nemogoče, slabo smo poarhivirani... Po drugi strani pa so bili v vseh teh letih vsi tujci, ki sem jim uspel predstaviti našo sceno neverjetno fascinirani kako močna scena je in koliko stvari se je zgodilo. In znova bom rekel, da je zoprno, da nismo bolj poarhivirani – ker nimamo več za pokazati. Ker je noro, koliko intermedijskega se tukaj dogaja. Čeprav tujci že besede intermedija ne razumejo popolnoma. Pa računalniški festival? Na to odgovorim “produciramo z računalnikom in distribuiramo z računalnikom”. Imam korenino, ki konceptualno preživi.
Se jih je MFRU dotaknil? Je ta festival sploh resničen? Ali je neka fatamorgana ljudi, ki smo z njim povezani?
Lažje odgovarjam kaj bi si želel, da bi festival čez 30 let bil. Nove generacije, ki prihajajo bi verjetno morale za festival narediti nekaj, česar mi nismo uspeli – ga osamostvojiti od drugih entitet in postaviti za svojo. Da bi nekdo delal samo MFRU in nič drugega. Če pogledamo kaj se dogaja v svetu z informacijsko tehnologijo – Kiblix in MFRU bi morala biti kolovodje te zgodbe! Prisotni pa sta kot ozadje, na glavnem trgu, kot kulisa. Ena profesorica mi je, ko sem kuriral MFRU podala na mizo eno filozofsko paradigmo. “Potencial je končna stopnja” (smeh). V Sloveniji govorimo o deželi potenciala, v Mariboru o mestu potenciala, če pa slišiš to filozofsko paradigmo, je vse skupaj precej zaključeno. V svetu smo pa tudi priča cikličnosti. Dvomim, da nas bodo tehnološki mogotci odpeljal v vesolje. Na Dunaju smo novomedijsko umetnost obravnavali tako, da sem videl skoraj več dobrih znanstveno umetniških del, ki so narisana na svičnik – boljša kot karkoli drugega sem imel priložnost videti.
Sam sem zelo povezan s festivalom in bi me za njegov trideseti rojstni dan morda najbolj zanimalo o tem, kaj si, ne le naša, ampak tudi mlajša generacija misli. Se jih je MFRU sploh dotaknil? Je ta festival sploh resničen? Ali je neka fatamorgana ljudi, ki smo z njim povezani? Kaj smo doprinesli? Nastavke, ki smo jih razmetali. Ali smo vas pripeljali le do praznih arhivskih omar?
Prav zaradi vse večje, hkrati pa vse bolj prikrite in nerazumljene vloge enot, ki procesirajo podatke, v sodobnem svetu je vloga računalniške umetnosti, ki med drugim razkriva mehanizme njihovega delovanja in sprašuje o možnih rabah in implikacijah teh rab, vse bolj pomembna. Temu primeren je tudi pomen MFRU in logično bi bilo, da bi MFRU postal eden največjih festivalov v državi.
Danes je vsa umetnost v določenem pogledu računalniška, tudi pri uprizoritvi kake zaprašene operete rabiš več računalnikov za kontrolo luči in zvoka. MFRU je dobro uveljavljen, ima svoje mesto tudi v širšem slov. in mednarodnem prostoru, smiselno ga je nadaljevati in se konceptualno odpirati novim temam, recimo umetni inteligenci, okoljski problematiki, sodelovanju nečloveških akterjev: živali, rastlin, narave in pametnih strojev s človekov ali pa tudi njihovim interakcijam brez človeka. Svet brez nas je paradigma, ki jo je smiselno tematizirati v sedanjem kapitalocenu.