Mednarodni festival
računalniške umetnosti

Kaj so po vašem mnenju ključni pomeni 30×MFRU?

30×
MFRU

Tri desetletja tehnoloških skrbi

Q9/10

Kaj so po vašem mnenju ključni pomeni tridesetletnega beleženja MFRU – branja festivalskega arhiva in opazovanja zgodovinskih narativ?

Q9/10

Kaj so po vašem mnenju ključni pomeni tridesetletnega beleženja MFRU – branja festivalskega arhiva in opazovanja zgodovinskih narativ?

× × × ×
× × × × ×
× × × × × ×
× × × × × ×
× × × × ×
× × × ×

Melita Zajc

A1/4

kuratorka in kuratorka mednarodnega simpozija

MFRU je vedno uspel uresničiti svojo vlogo centra inovacij v Mariboru in vsej Sloveniji. Bil je okno v svet (v MB je pripeljal ustvarjalce in teoretike kot so Isabelle Arvers, Patricia Gouveia in Maurizio Martinuci TeZ) pa tudi okno v prihodnost. Seveda to beleženje pokaže tudi, da so bile festivalske narative vedno tudi bolj ali manj posrečene prilagoditve na odpore in pomanjkanje sredstev.

Kaj so po vašem mnenju ključni pomeni 30×MFRU?

1/4

Festival nam je predstavil koncepte, ki smo jih še kot šolarji in nato študentje tam prvič spoznavali – mislim, da je bila to neka izvrstna priložnost, ki jo je ponudil ta majhen kraj ob Dravi

Sam sem rojen Mariborčan in lahko bi rekel, da sem otrok MFRU in Kiblixa. Maribor ima dva računalniška, intermedijska, novomedijska, transmedijska opensource festivala in jaz sem se aktivno vključeval v oba. Ko sem obiskoval srednjo šolo se je pričel MFRU in bil sem redno prisoten. Že pred trilogijo sem kuriral del festivala in bil vpleten v več edicijah v različnih oblikah, na primer ko sva z Metko (Golec) kot SONDA dve leti skrbela za celostno podobo festivala. Otrok festivala rečem zato, ker sta me festivala zaznamovala v času odraščanja v Mariboru. Koncepti, ki smo jih še kot šolarji in nato študentje tam gledali in prvič spoznavali – mislim, da je bila to neka izvrstna možnost, ki jo je ta majhen kraj ob Dravi ponujal. Z Markom Ornikom sva MFRU in Kiblix srčno povezovala v eno skupno dogajanje. Do pred enim leta pa je bila aktualna še KONS zgodba, ki sem jo vnesel v MKC kot Mariborski partner mreže KONS.

Fragmentirano mečem stvari na mizo, a je resnica, da redno opazujem festival iz vseh zornih kotov. V Kopru sem na študiju smeri filozofija in teorija vizualne kulture prijavil dispozicijo za doktorat pod mentorstvom Bojane Kunst, z naslovom Festival kot kulturni performans: Primerjava Ars Electronice in MFRU. Ta proces sem moral predčasno prekiniti – zato, ker so zapirali oddelek ob zasuku bolonjskega sistema, in ker sem moral preživet od umetnosti, naloge nisem zaključil. Ni mi zneslo. Sem opravil kar nekaj intervjujev o tej razliki, tema me je izredno zanimala. Na Weiblovem inštitutu sem študiral nove medije, pred tem etnologijo in kulturno antropologijo. Iz tega akademskega ozadja sem prišel do ideje Hiperfilma in brskanja po arhivu festivala, ki je v bistvu zelo neurejen, spletno in fizično. Sami smo, leta in leta po začetku štiri, pet škatel arhiva vsaj za silo uredili po letih, fotografirali vse CD nosilce, vse listine, in iz tega materiala ustvarili javno dostopna video dela. Spletna platforma je bila dostopna tudi slepim in gluhim. Njen problem pa je bil ta, da je bila programirana v Flashu. Flash pa je zgodba, ki več ne deluje.

Hiperfilma smo se lotili z zavedanjem, da nihče od nas ni arhivar ali bibliotekar – posledično tudi nismo imeli ambicije arhiva pravilno urediti. Takšna ambicija zahteva čisto nek drugačen čas. Hiperfilm je konceptualna ideja – kreativen, umetniški pogled na določeno arhivsko entiteto.

Hiperfilma smo se lotili z zavedanjem, da nihče od nas ni arhivar ali bibliotekar – posledično tudi nismo imeli ambicije arhiva pravilno urediti. Takšna ambicija zahteva čisto nek drugačen čas. Hiperfilm je konceptualna ideja – kreativen, umetniški pogled na določeno arhivsko entiteto. Sam sem sicer vedel, da zgodovina ni popolnoma urejena, vedel sem v kaj se podajamo. Spominjam se starih različic spletnih strani, ki se jih ni shranilo. Serverij so bili malo tu, malo tam, ni pa bilo fizičnih nosilcev, ničesar. Iz tega stališča je arhiv izgubljen. Material smo uredili po letih, če ne drugega. Katalogov, seznamov nam ni uspelo narediti, niti ni bil tak namen. S Hiperfilmom smo želeli povedat zgodbo arhiva MFRU in motivirati nekoga, kogarkoli, da bi to delo opravil/a, morda v sklopu kakšne raziskovalne naloge. Žal je precej enih izgubljenih aspektov. Z vsakim novim kuratorjem, kuratorko, sodelavcem, sodelavko se pokaže potreba po arhivu, a smo razočarani, ko ugotovimo, da arhiva praktično ni.

Kaj so po vašem mnenju ključni pomeni 30×MFRU?

1/4

Arhiv MFRU se je ves čas iskal. Nihče nikoli ni vedel, kje in kako arhiv je.

Danes je računalniška zgodba prišla do intermedijske; imamo festivale kot je Pixxel Point, ROR, oba v Gorici, dva v Mariboru – vsi od naštetih se ukvarjajo z intermedijo. A pristopi so lahko različni, naj bodo jasni. Pozitivno se mi zdi, da arhiv občasno obiščete in ga poskusite pripovedovat. Ko sem sama sodelovala z MFRU je bilo arhiv težko najti. Arhiv se je ves čas iskal. Nihče nikoli ni vedel, kje in kako arhiv je. Ker smo v digitalni dobi, in ker je MFRU računalniška zgodba, mora zgodovina biti digitalno dostopna. Zdaj bo namreč minilo 30 let od začetka, in zelo hitro bo teh 30 let 60, ki jih bo spet zanimivo opazovati. In zdaj je zadnji čas za arhiv, pred izgubimo stik s prvimi akterji. Pretiravam, a vseeno sem močnega mnenja, da je treba pričeti zdaj. Hiperfilm? Za to obliko pa se spomnim, da se redno dopolnjuje. Ko ga na novo odkrijemo ponavadi ne deluje, zato se ga posodobi in gre naprej. Nato ponovno ne dela. Se ga spet odkrije. Spet posodobi (smeh).

Kaj so po vašem mnenju ključni pomeni 30×MFRU?

1/4

Igor Štromajer

A4/4

kurator

Nostalgija ne naredi velikih premikov. A za festival se mi zdi dobro, da ima ozadje, da se ga zaveda in kaže. Da se vidi, da koncept ni od danes, temveč da aktivno in transparentno gradi na svoji zgodovini.

Kaj so po vašem mnenju ključni pomeni 30×MFRU?

1/3