30×
MFRU
Tri desetletja tehnoloških skrbi
Q4/10
Katere pozicije do računalniškega ste zavzemali pri snovanju vaše edicije MFRU? Katera virtualna paradigma je definirala vaš pristop?
Q4/10
Katere pozicije do računalniškega ste zavzemali pri snovanju vaše edicije MFRU? Katera virtualna paradigma je definirala vaš pristop?
Nekateri umetniki so sicer namerno delali tako, da so se zakrili s kodo. To je bil njihov estetski in konceptualni namen. Dileme o tem, ali je bila slika ustvarjena z umetno inteligenco ali ne, so današnje. Takrat dileme o tem, ali za delom stoji oseba, ni bilo. Torej – če umetnik ni zgolj virtualna datoteka, zakaj bi predstavili le datoteko in ne njega osebno? To je bilo pomembno.
Ogromno umetnikov se je ukvarjalo s popolnoma osnovno računalniško grafiko, manj je bilo interaktivnih projektov. Darij Krevh je bil eden prvih, ki je začel predstavljati potopitvene instalacije. Vuk Cosić je HTML umetnost mednarodno populariziral, med prvimi je delal s podobo, lastno računalniku. Ni šlo za nekakšen prenos, prevod ali ilustracijo, bila je narativa v novih zapisih. Nekaj drugih umetnikov in umetnic se je ukvarjalo s strojnim pisanjem poezije. Danes ChatGPT. Ustvarjalno polje je bilo zelo živahno, polno energije in napredno, tehnično pa je ostajalo na precej osebnem nivoju. Večinoma je bilo mogoče dostopati do osnovne programske opreme osebnega računalnika in tu se je prostor zaključil. To pomeni, da so morali manjko izkoristiti in ga vključiti v svojo umetniško prakso, kar pa vendarle ključno vpliva na izid dela. Na teh festivalskih edicijah smo bili priča zametkom karier, nekateri so jih razvili, drugi so žal odnehali.
Gledalci/ke so pričakovali vstop v znanstveno fantastiko, stopili pa so v realnost in nič več kot to. Zgolj in samo realnost računalniškega v lokalnem – v tem ni veliko glamuroznega. Nastavki pa so bili veliki.
Prav zato, ker smo v prvi ediciji mapirali neko še neraziskano področje, smo v naslednji ediciji MFRU leta 1996 želeli opredelit krovno temo. V trenutku so bili to premisleki o novi telesnosti, ki so še danes vredni vseh pomislekov, dialogov in diskurza. Vprašanja so bila brezčasna: kdo sem, kaj sem, kaj je življenje? Kako naj se opredelim, identificam? Kakšen odnos naj imam do stroja, ki kaže zametke razmišljanja? Lahko računalniški identiteti podelimo matično številko? Celo vrsto let bi lahko posvetili tej tematiki, a nas je zanimalo čisto preveč stvari. V naslednji ediciji smo že drveli v druge teme, v principe odzivnosti, dvosmernosti, interaktivnost. Razstavili smo predmete, ki so se na gledalca odzivali, mu prigovarjali k interakciji, komunikaciji, odzivu. Postavljali smo si vprašanja tehnologije in feminizma – to je bilo izredno zanimivo polje, v akademskem umetniškem svetu je še danes pereče, medtem ko je računalništvo v sebi svoj čas imelo zapisano obljubo enakopravnosti. Tehnologiji je bilo, vsaj takrat, vseeno, kdo jo uporablja.
Ozirali smo se po drugih delih sveta - odročnih delih Azije, Afrike in se trudili povabiti umetnike iz širšega prostora. Finančno in birokratsko je bila to vedno ovira, a kljub temu, da je bilo mogoče poslati datoteko, smo se borili predvsem zato, da se zberemo v živo. Delali smo na prisotnosti, nismo bili pristaši ideje obstoja festivala kot internetne točke. Cilj je bil zbrati ustvarjalce v prostoru in se z njimi pogovoriti, tega aspekta nismo nikoli želeli razčlovečiti. Nekateri so sicer namerno delali tako, da so se zakrili s kodo. To je bil njihov estetski in konceptualni namen. Dileme o tem, ali je neka slika ustvarjena z umetno inteligenco ali ne, so današnje, takrat dileme, da za delom stoji oseba, ni bilo. Torej – če umetnik ni zgolj virtualna datoteka, zakaj bi predstavili le tisto datoteko in ne njega oziroma nje same? To je bilo pomembno.
Pogovarjali smo se o nadzornih sistemih, o pojavu dronov v vojski. V tistih refleksijah se je kazala današnjost, in to skozi objekte, ki se javnosti, takrat, leta 1995 v Mariboru niso zdeli dovolj futuristični.
Pričakovanja javnosti so bila dvojna: nekateri, presenečeni, ker niso niti vedeli, kaj naj pričakujejo, do drugih, ki so pričakovali več, ker so bili mnenja, da računalniki pomenijo znanstveno fantastiko. Vstopili pa so v realnost in nič več kot to. Prvi in drugi festival sta bila zgolj in samo realnost računalniškega v lokalnem – v tem ni veliko glamuroznega. Nastavki pa so bili veliki: mobiteli, miniaturna tehnologija, dostop do interneta iz žepa. Nekatere vizije so uresničile, druge se niso, izgubil pa se je naš optimizem, da bo tehnologija bolj demokratizirala, bolj izenačila, bolj sodelovala. V teh tridesetih letih smo bili priča obratnim trendom, veliki meri sovraštva, konflikta zaradi tehnologije. Pogovarjali smo se o nadzornih sistemih, o pojavu dronov v vojski. V tistih razmislekih se je kazal danes, skozi objekte in akcije, ki se ljudem, leta 1995 v Mariboru, niso zdeli dovolj futuristični.

1/3
MFRU sem se pridružila na povabilo Jožeta Slačka, ki ni bil le sodelavec in organizator, temveč čisti vizionar. Odigral je neverjetno pomembno vlogo. Festival je nastal praktično iz nič, s trdim delom enega ali dveh ljudi, ki sta imela izjemen občutek za čas, in tja so prihajali zelo pomembni akterji, izjemno pomembni.
Marina Gržinić
A2/8
Leta 1995 sem doktorirala na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naslov moje doktorske disertacije je bil »Virtualne realnosti: akroničen čas, paraprostor in simulacija«. Bila sem ena prvih, če ne prva, v Sloveniji in morda nekdanji Jugoslaviji, ki je pridobila doktorat iz filozofije in virtualne resničnosti, kiberprostora, kiberfeminizma (Haraway), postkolonialne teorije (Trinh T. Minh-ha), francoskega strukturalizma in medijske teorije (Baudrillard, Couchot, Klonaris/Thomadaki, Virilio itd.). Medtem sem že objavljala in tako sem z novimi mediji in tehnologijami analizirala vojno na Balkanu. Moja knjiga, ki je nastala iz doktorata, je nosila naslov V vrsti za virtualni kruh (1996). Naslov simbolizira politiko: kaj nam koristi virtualni svet, če smo lačni? Poudarja kontaminacijo s tehnologijo in politizira medijski diskurz. Že leta 1994, ob vzponu interneta na vzhodu, sem objavila prvo analizo »Mediji in vojna« v zelo vplivnem britanskem časopisu Art and design.
V obdobju od 1997 do 1998 sem se podoktorsko izpopolnjevala na Univerzi v Tokiu (prejela sem štipendijo Japonske vlade, JSPS) in eno leto preživela pri profesorici Machiko Kusahara. Ko sem se vrnila iz Japonske, sem v Moderni galeriji organizirala projekt s polnim naslovom »Vzhod – vzhod: prostori, mediji, telesa« (skupaj z razstavo in simpozijem ter objavo separata v reviji Maska leta 1999), v okviru katerega sem povabila japonske in finske teoretike, mdr. Erki Huhtamo in druge, ki so postali redni obiskovalci Mednarodnega festivala računalniške umetnosti (MFRU). Sledila sem delu Jožeta Slačka, ki je bil in bo ostal pionir tega festivala, neverjetna senzibiliteta, z njim sem v okviru MFRUja realizirala veliko projektov. Primer Slaček je živ dokaz, kako funkcionira slovenski prostor: ker Slaček v akademskem smislu ni imel končanih »šol«, so ga nekateri institucionalni akterji nenehno zaničevali.
MFRUju sem se pridružila na povabilo Slačka, ki ni bil le sodelavec in organizator, temveč čisti vizionar. Imel je neverjetno pomembno vlogo. Festival je ustvaril praktično iz nič, z delom enega ali dveh ljudi, ki sta imela izjemen občutek za čas, in tja so prihajali zelo pomembni akterji, izjemno pomembni. Leta 1999 smo izdali zbornik o kiberfeminizmu, »The spectralization of technology«. »From elsewhere to cyberfeminism and back: Institutional modes of the cyberworld« je bila druga takšna publikacija, izšla je leta 1997 v okiru Documente v Kasslu, v Nemčiji. Danes se na veliko arhivira kiberfeminizem, to počno predvsem ameriške ženske pozicije prek različnih platform. Eden izmed večjih projektov, na kateremu se v tem trenutku dela, vendar se veliko dogajanja, ki je potekalo na vzhodu Evrope, spregleda. Glede tega se bijejo boji, kar je žalostno in kaže na nadaljevanje ideoloških diskurzov – vedno so v igri interpretacija, oblast in moč.
Danes se na veliko arhivira kiberfeminizem, to počno predvsem ameriške ženske pozicije prek različnih platform. Eden izmed večjih projektov, na kateremu se v tem trenutku dela, vendar se veliko dogajanja, ki je potekalo na vzhodu Evrope, spregleda. Glede tega se bijejo boji, kar je žalostno in kaže na nadaljevanje ideoloških diskurzov – vedno je v igri interpretacija, oblast in moč.
Ne smemo torej pozabiti, da sta bili v tem kontekstu pomembni tudi Kapelica v Ljubljani in pozneje Kibla v Mariboru.
Leta 2000 sem v okviru MFRUja organizirala simpozij in razstavo z naslovom »The body caught in the intestines of the computer and beyond: Women's strategies and/or strategies by women in media, art and theory« ter istega leta izdala posebno številko revije Maska (v sodelovanju z MFRU/MKC). Leto kasneje sem v okviru 7. MFRUja pripeljala Timothyja Druckeryja, ki je izvedel predavanje o družbenem vplivu elektronskih medijev in komunikacije v interaktivnih in omrežnih okoljih. Leta 2002 pa sem prav tako v okviru MFRUja izdala prvo monografijo na svetu o Stelarcu, pionirju virtualne in hiperprotetične tehnološke umetnosti. Naslov, ki ga nosi knjiga, je izvrsten, »Stelarc: politična proteza in vednost telesa«. Menim, da sem z njim že povedala vse. Vse omenjene edicije MFRUja je seveda organiziral ali koordiniral Slaček. Leta 2003 sem v okviru 9. MFRUja povabila Sandy Stone, takrat je že menjala spol in imela je fantastično predavanje o tem, kaj pomeni biti trans*. Predavanje Sandy Stone, z naslovom »Drive-By Theory«, smo na koncu izpeljali v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, ker je bil to edini prostor, ki je zmogel sprejeti večjo publiko, in ljudje so skoraj padli v nezavest [smeh]. Jaz sem sicer pojasnila, da gre za revolucionarno »transspolno« pozicijo, a me niso poslušali, mislim, da sploh niso vedeli, za kaj gre. Sandy Stone je govoril_a o trans* seksu, o tem, da seks ni samo vaginalni, da lahko »fukaš« tudi s svojo roko. To predavanje sem organizirala v sodelovanju z MKCjem. Govoril_a je o tem, o čemer je pred leti govoril tudi Paul B. Preciado, in še bolj nazaj, v času pred zamenjavo spola, ko je bil še Beatriz Preciado: da lahko v povezavi tehnologije in telesa uživaš v vsakem delu svojega telesa, torej da lahko imaš spolni odnos brez koitusa v klasičnem smislu besede, kar je res.
Delo je bilo povezano z internalizacijo in hkrati z notranjim delom kontekstualiziranja tehnologije v širšem politično, družbenem in skupnostnem kontekstu. V svojem doktoratu sem obravnavala smer virtualnosti in intersekcionalnosti, pri čemer je tehnologija igrala ključno vlogo. Pri pisanju doktorata je bil ključen Kiborški manifest Donne Haraway, ki je izšel leta 1984. Hkrati sem preučevala tudi druga besedila, ki so večinoma prihajala iz tujine. Harawayeva je v 90. letih izdala še eno delo, v katerem je prvič izpostavila virtualni svet in realni svet ter ponudila nove možnosti analize subjektivnosti zaradi obstoječih diskurzov v medijski teoriji.

1/1
Spomnim se neskončnih, celonočnih seans v nekakšnih obskurnih prostorih. Sedeli smo v nekih restavracijah v Novi Vasi, nekaj smo jedli in debatirali vse do jutra, kar pustili so nas. Izredno je bilo, ob meni je bila širša ekipa festivala, vključena v hudo intenzivne debate o prihodnosti računalniškega.
Tako naivno bi rekel, da je bil mogoče razlog za izostanek krovne teme edicije festivala, ki sva ga leta 1998 kurirala z umetnikom Stelarcom ta, da je bil nabor teh, ki smo jih bili sposobni gostiti zelo ozek. Iz današnjega stališča je to absurdno, s tovrstno umetnostjo se ukvarja na tisoče umetnikov. Takrat jih je bilo manj in še manj smo jih poznali. Povabili smo tiste, ki smo jih cenili in ti so morali še potrditi, če sploh lahko pridejo – šele na koncu tega selektorskega procesa smo lahko izluščili neko izjavo. Upam si trditi, da smo vabili zgolj umetnike_ce izven mainstream krogov. Na ta način se je spodbujalo, ne bom rekel alternativno, nevladno ali izvenserijsko, temveč manj znano, radikalno, marginalno produkcijo.
Sam ne vem veliko o kuratorskih pristopih. Vsakič, ko so mi ponudili kuratorsko vlogo – dvakrat v Mariboru, nato v Novi Gorici na Pixxelpointu – sem jo prevzel kot zunanji in sem to tudi jasno naznanil. Seveda imam izkušnje s kuratorji, ker z njimi delam, a nisem sam ta. Kuratorsko pozicijo sem namreč videl bolj kot kontrapozicijo, ko smo ne-kuratorji postavljeni v to vlogo nam je dodeljena svojevrstna svoboda, ki sem jo sam kasneje imenoval parakuratorska pozicija. Kot paravojska, ki se ji ni potrebno držati pravil uradne vojske, tehnik vojskovanja, humanitarnih in etičnih pravil. Samoupravlja lahko po svoji volji. Jaz torej, kot parakurator, lahko delam kar hočem in sem nadvse svoboden, postavim lahko svoja pravila.
V Mariboru pa je šlo vendarle za precej skupinsko delo. Kuratorji smo se imenovali selektorji in v mojem spominu je vse potekalo v zelo širokem krogu, nisem bil sam ali osamljen. Enkrat sem sodeloval s Stelarcom, drugič z Marino Gržinić, kar je bilo nadvse odlično, saj sta bila oba popolna poznavalca in še danes mi je v čast, da sem lahko poleg njunih uveljavil nekaj lastnih idej. Spomnim se dolgih, celonočnih seans v nekakšnih obskurnih prostorih. Sedeli smo v nekih restavracijah v Novi Vasi, nekaj smo jedli in debatirali vse do jutra, in kar pustili so nas. Izredno je bilo, ob nas je bila širša ekipa festivala, Peter Tomaž Dobrila, Aleksandra Kostič, Jože Slaček, vključeni v hudo intenzivne debate, katerim sem se sam pridružil kot kurator začetnik.
Moja misija je bila načeloma vedno ta, da bi vključil v festival čimveč net-arta – to je bilo vse, kar me je takrat zanimalo (smeh). Morda je bila to zgolj moja omejenost, a mislim, da je bil net-art v računalniški umetnosti ključen, da pristopi kot je robotika niso še bili tako razširjeni. O umetni inteligenci nismo še tako zares govorili. Bolj so nam bili pomembni vsebinski nivoji: net-art kot oblika upora, pa lokalne feministične, politične pozicije. Nove in fantastične. Stelarc je v vse to prinašal neko svetovnost, bil je povsod in poznal vse. Pri selektorstvu sva šla na precej osebna poznanstva: marginalna karavana iz festivalov je bila moj krog. Ko smo se spoznali, smo bili skorajda zgolj sami sebi občinstvo. Ni bilo širokega kroga, ki bi nas spremljal. To ustvari posebne vezi (smeh). Pripeljal sem jih v Maribor.

1/5
V začetkih računalništva pri nas je bilo programje demokratično, odprtokodno, s skupnimi ambicijami, trudom, viri je prinašalo neko obljubo. To je bila neka romantična vizija – vera v odprtokodnost. Ta je obveljala nekje do leta 1995. Letnica sama po sebi apelira na eno najbolj poznanih znamk, Windows 95.
Veliko navdušenja je bilo nad novimi mediji, najprej videem, nato računalniško opremo. Ker je šlo za po večini ameriško, japonsko tehnologijo je bilo vedno zanimivo razmišljat o tej nedomačnosti – slovenski video ustvarjen z japonsko, ultimativno tujo opremo. Poudarek je ves čas bil odprtokodnih programih in aktivizmu. Sam sem diplomiral iz računalništva in mi je bilo že v začetkih MFRU popolnoma jasno da gre pri tehnologiji za nadzor na celi črti. Nadzor, medtem ko spimo. Vsak e-mail, klic, sms, fotografija so agencijam javno dostopna. V začetkih MFRU je bilo odprtokodno programje demokratično, z nekimi skupnimi ambicijami, trudom, viri in je prinašalo neko obljubo. To je bila neka romantična vizija – vera odprtokodnost. Ta je obveljala nekje do leta 1995. Letnica sama po sebi apelira na eno najbolj znanih znamk, Windows 95. Ob izidu je že vseboval celotno kombinacijo splošnih programov za pisanje, risanje, tabele in dostop na splet. Predhodni operacijski sistemi so bili v tem smislu bolj enote kot sistemi, specializirani, eni za osebno, drugi za spletno rabo.
Želeli smo delovati subverzivno, z umetnostjo skušati nastavljati ogledalo družbi, opozarjati in s tem opolnomočiti za samostojno uporabo računalniškega medija, tako v splošni rabi, kot v umetniškem ustvarjanju. Začetne računalniške grafike so računalnik prikazovale kot nov čopič, digitalni čopič. Zgodovina umetnosti je hkrati zgodovina medijev - prvi medij je nemara bil neandertalska piščal, kot prvi artefakt, medij medvedje stegnenice. Video je na filmskem mediju, celuloidnem traku omogočil demokratizacijo fotografije kot mainstream in umetniške. Računalnik pa je bil demokratiziran čopič, brez potrebe po celuloidnem filmu. Zato se nam je zdelo računalnik pomembno naznaniti kot najbolj sodoben medij, ki je sproduciral veliko odličnih umetniških del, vrhunske spletne umetnosti, katere velik del je danes že arhivirane in pozabljene. Sproduciral je veliko subverzivnih, aktivističnih poskusov, subverzij sodobnih spletnih mrežnih platform in družbenih omrežjih. Takšna dela smo povezovali, izpostavljali v galerijskem in festivalskem okolju. In danes imajo tovrstna dela odkupljene tudi galerijske institucije, so del stalnih zbirk. Bili smo uspešni.

1/3
Pozicije v računalniški umetnosti, ki smo jih zavzemali v obdobju mojega kuratorstva lahko sistematiziram v naslednje točke:
1. Integracija tehnologije in umetnosti
Eden takratnih pristopov, ki ostaja v veljavi še danes, je bil poudarjanje integracije tehnologije in umetnosti, kjer računalniška tehnologija ni samo orodje, ampak integralni del ustvarjalnega procesa, ki odpira nove možnosti za izražanje.
2. Raziskovanje digitalnega materiala
Dalje je zmeraj vredno upoštevati pozicijo, ki se osredotoča na eksperimentiranje z digitalnim materialom (kot so koda, algoritmi, virtualni prostori) za raziskovanje novih estetskih oblik in izražanja v digitalnem mediju.
3. Kritični odnos do tehnologije
Že takrat smo družno zavzemali kritični pristop do vloge tehnologije v družbi, kjer umetnost služi kot sredstvo za raziskovanje, komentiranje ali kritiziranje tehnološkega napredka in njegovih vplivov na kulturo in medčloveške odnose.
4. Interdisciplinarnost
Omenila bi še interdisciplinarnost. Moj pristop temeljil na spodbujanju interdisciplinarnega dialoga med umetniki, tehnologi, znanstveniki in teoretiki, da bi razširili razumevanje računalniške umetnosti in njenih možnosti.
Če govorimo o virtualnih paradigmah tistega časa, bi izpostavila tudi naslednje:
1. Interaktivnost: Poudarek na interaktivnih umetniških delih, kjer je gledalec aktiven udeleženec v umetniškem delu, kar vodi do dinamičnih in personaliziranih umetniških izkušenj.
2. Net art (spletna umetnost): Osredotočanje na internet kot platformo in medij za umetniško izražanje, raziskovanje digitalne kulture in družbenih omrežij.
3. Algoritemska in generativna umetnost: Uporaba algoritmov in računalniških programov za ustvarjanje umetniških del, ki so lahko samostojna ali pa se razvijajo v odziv na določene vhodne podatke ali interakcije z občinstvom.
Ti pristopi in paradigme so služili kot osnova za moje kuratorske odločitve, izbor umetnikov in del, ter način, kako smo takrat oblikovali izkušnjo festivala za obiskovalce.

1/3
Zaupanje so fraze s katerimi pogosto razmetavamo: saj si zaupamo, saj sodelujemo, saj smo iskreni. Morali smo jih premislit: kdo smo, kakšni smo, kakšen je naš kulturni vzorec.
Zavedal sem se, da bom festival vodil tri leta in zato razmišljal predvsem o tem, kako obravnavati festival kot avtonomno cono z svojim trenutkom v času in mestom v prostoru. Z omenjeno trilogijo zaupanja sem želel preverit, kakšen je ta odnos do festivala. Prva edicija je bila osredotočena na mesto – namenili smo se delati s čim več prostori v mestu, raznimi institucijami, velikim naborom dejavnosti in navsezadnje, s čim več meščani. Naslednje leto je bila tema nacionalnega, namenili smo se graditi mostove do čim več nacionalnih zgodb. Zadnja je bila mednarodna, v kateri je padla še odločitev, dajmo delat samo z ženskimi umetnicami avtoricami.
Jaz sem z MFRU rasel, spremljam ga, ali obratno – spremlja me že od otroštva. Zato sem imel vedno občutek, da gre za delo v prijateljskem, nemara družinskem krogu, torej v krogu globalne družine posameznikov, ki sem jih spoznal preko rednega dela na novomedijski sceni, kot je bila globalno imenovana. Že pri organizaciji festivala Kiblix, pred MFRU, sem razmišljal o konceptih kot je festival as a lab, festival kot laboratorij. Kot antropologa me je zanimal festival kot organizem, izmenjava znanj znotraj navezav umetnost-znanost-tehnologija-človek. V tem je nujen delavničarski del, avtonomna cona kjer se znanja izmenjajo. Ustvarili smo cel nabor novih pojmov: workshopology, ki se navezuje na prej omenjeno laboratorijskost, pa bedology, odgovarjanja na vprašanje bivanja, namestitive. Ter foodology. Kiblo smo spremenili v laboratorij, ki je bil hkrati kuhinja in koncertni prostor. Tam smo kuhali, programirali in lotali – to je bil življenjski prostor, kjer smo preživeli festival, organizatorji in obiskovalci skupaj.
Navdušila me je predvsem predhodna izkušnja, ki se mi je zgodila s čudovito švicarsko umetniško skupnostjo. Spoznali smo se na festivalu v Indoneziji, kjer so zagon dobivale zgodbe, ki bile v ospredju na zadnji Documenti, ki jih je Ruangrupa pripeljala v Evropo. Torej: novomedijske skupine globalno povezanih principov, skupnostni principi delovanja, skupnostne produkcije. Na Kiblixu 2011 sem to svežo izkušnjo Indonezije, torej da smo delali, jedli, živeli in postavljali razstavo skupaj, v eni hiši, poskusil vzpostavljati v Mariboru. Daleč stran od manifestacij umetnosti in festivala, kot ju poznamo pri nas. Zame je to neverjetna, antropološka izkušnja. Ko je napočil čas za trilogijo zaupanja sem si rekel, da bom premislim kakšni so mostovi v mestu, mostovi z umetniki na državni ravni, z institucijami na državni ravni, nazadnje z mednarodnimi umetniki. Zaupanje je neka baza. Morda je veljalo tudi mnenje, da sem si delal utvare, v maniri: ja, ja, Miha, saj si zaupamo, saj sodelujemo, saj smo iskreni. Ampak saj vemo, da so to fraze s katerimi razmetavamo. Morali smo jih premislit, kdo smo, kakšni smo, kakšen je naš kulturni vzorec. Kar pa je zahtevna naloga.
Festival je medij, v katerem se umetniki, producenti in publika povežejo, v tej coni trenutka delijo med sabo stvari in koncepte. Spoštujem, da sem lahko v odprtem okolju – moja družina te scene je vendarle odprtokodna družina. Zato se premišljuje s kakšnimi programi, kakšnimi računalniki delamo, koliko smo samooskrbni, samostojni, odvisni. Že to, kako se produkcijsko lotiš festivala, je del sporočila.
Če se vrnem na temo katera je bila prevladujoča paradigma mojih edicij. Sam festival je po mojem mnenju umetniško delo. Zadnjih petnajst let živim in delam v teatru, kar je utrdilo moje mnenje, da je festival medij, v katerem se umetniki, producenti in publika povežejo, v tej coni trenutka delijo med sabo stvari in koncepte. Spoštujem, da sem lahko v odprtem okolju – moja družina te scene je vendarle odprtokodna družina. Zato se premišljuje s kakšnimi programi, kakšnimi računalniki delamo, koliko smo samooskrbni, samostojni, odvisni. Že to, kako se produkcijsko lotiš festivala, je del sporočila. Sam nisem umetnostni zgodovinar, nisem šel skozi nobeno kuratorsko izobraževanje – deležen sem bil novomedijskega, humanističnega, umetniškega treninga. Česar se lotim, poskusim ustvarit tako, da bi bili vsi sodelujoči akterji zadovoljni, družbeno odgovornost čutim do tega. Je pa ta proces včasih kar poln razočaranj.

1/3
Vprašanje, 'ali lahko podoba danes še kaj pokaže' se je nanašalo na takrat nove možnosti manipulacije digitalnega zapisa in s tem povezana temeljna vprašanja: kaj je realnost, resnica, dejstvo. Naš pristop je bil v osnovi tako širok, da razlika nekaj desetletji ni tako pomembna. Ni moglo biti drugače, saj je računalniška umetnost vedno tudi vizionarska.
S kuratorjem Markom Ornikom sva se spoznala na Dunaju, ko sva oba študirala pri profesorju Petru Weiblu. Weibel je bil tudi umetnik, kurator, direktor muzeja, teoretik, v vseh svojih vlogah pa je okrog sebe zbiral inovatorje in z Markom naju je to zelo tesno in globoko povezalo. Ko mi je Marko okrog leta 2007 povedal, da razmišlja o tem, da bi prevzel vodenje MFRU, je bilo kar samoumevno, da bova sodelovala in tako je bilo vse do 2011. Marka osebno je posebej zanimal zvok, mene pa podobe in na nek način je bila tista izdaja festivala, ki se je spraševala o podobah, kar se mene tiče res ključna. Vse ostale so bile s tem povezane, izhajale pa so iz želje Markove ekipe (vedno smo bili skupina), da bi vzpostavili širši pogled na računalnike in njihove družbene rabe. Vprašanje, 'ali lahko podoba danes še kaj pokaže' se je nanašalo na takrat nove možnosti manipulacije digitalnega zapisa in s tem povezana temeljna vprašanja: kaj je realnost, resnica, dejstvo... torej teme, ki so danes, v luči fake news in sploh potencialov umetne inteligence, še bolj aktualne. Sploh je bil naš pristop v osnovi tako širok, da razlika nekaj desetletji ni tako pomembna. Ni moglo biti drugače, saj je računalniška umetnost vedno tudi vizionarska. Umetna inteligenca v podobotvorju močno posega tudi na področje avtorskih pravic, kolikor pri tvorbi podob uporablja dela drugih. Je stvar politične ekonomije, kolikor na podatkih o uporabnikih "trenirajo" algoritme. In to so teme, ki smo se jim posvetili v okviru simpozija. Glavna razlika med takrat in danes je v tem, da so danes rabe umetne inteligence veliko manj transparentne. Na to smo bili pri programskem snovanju MFRU z Markom vedno zelo pozorni in veliko aktivnosti smo namenili širitvi računalniške pismenosti, pripravi delavnic, sodelovanju z univerzo in drugimi deležniki, ki so lahko prispevali k temu, da bi bili ljudje bolj vešči v uporabi računalnikov in sploh razumevanju sprememb, ki jih prinašajo.

1/3
Načrtovala sem družbeno aktualne krovne teme, vezane na situacije in pozicije človeka, posameznika v družbi in skozi razstave nastavila iskanje odgovora na vprašanje kaj lahko novi umetniki v novem mediju, v novi, virtualni poziciji ponudijo človeku in širše.
MFRU sem kurirala tri leta, med letom 2021 in 2023. Ne gre izpustiti specifike tega obdobja in sicer obdobja epidemije, ki je definitivno vplivalo na formulacije poteka festivala. Tematsko sem skušala nadaljevati predhodne nastavke festivala – načrtovala sem družbeno aktualne krovne teme, ki so se nanašale na situacije in pozicije človeka, posameznika v družbi in skozi razstave nastavila iskanje odgovora na vprašanje kaj lahko novi umetniki, v novem mediju, v novi, virtualni poziciji ponudijo človeku in širše. Opredeljevali smo tehnološke pojave družbi in kako zavestno upravljati z njimi, da nas nove možnosti povsem ne povozijo. Človek je v osnovi čuteče, družbeno pogojeno bitje.
V letu 2023 smo že pogledali nazaj na pozicije, ki jih je v preteklosti zasedal festival in možnost teh za naprej. Povabili smo veliko avtorjev mlajše generacije in z njimi poskušali ponuditi pogled v nova polja ustvarjanja znotraj intermedijske, računalniške umetnosti. Velik poudarek je bil na delu z umetno inteligenco. Obenem pa je festival pogledal v zgodovino, ki smo jo prehodili in razstavil nekaj del pionirjev, ki so sodelovali v prejšnjih edicijah, mednarodno priznani in s tem gonilo inovacij na področju.

1/4