Lestes

Dostava v istem dnevu, sprotno prevajanje računalniške kode, Instagram umetnost, (ne)sposobnost koncentracije, pomočniki z umetno inteligenco. Globalni sever je življenje in delo združil v obsedenost s tem, da se vse zgodi takoj, v tehnofašistično paradigmo, v kateri govorimo o hitrosti, optimizaciji in merljivih rezultatih, ob tem pa uničujemo čustvene izkušnje, odpisujemo medosebne stike in podpiramo izkoriščevalske platforme. Lestes vabi gledalce, da upočasnijo korak in se potopijo v kaotično občutje intimnega zaznavanja drugega telesa: v izkušnjo medtelesne ranljivosti.

Lestes je zvočna instalacija v galerijskem prostoru, ki deluje kot samostojno interaktivno delo, dostopno javnosti, in kot »živa« instalacija, ki jo lahko izvajalec aktivira in izvede kratke, individualne performanse.

Osrednji elementi umetniškega dela so trije biomehanski »organi«, ki počivajo na podstavkih. Organi se poslužujejo biomehanskih lastnosti človeške anatomije, s čimer pa zvoka ne prenašajo preko ušes, temveč preko notranjih organov. Njihova oblika, ki spominja na lovke, kosti in kibernetske organe, obuja spomin na pradavne, nadnaravne dele telesa, ki simbolizirajo še nepoznane oblike utelešenja. Ko obiskovalec vzame organ v roke in ga pritisne k svojemu telesu, se ta z lovkami, v katere so vgrajeni akustični pretvorniki, privije k njegovemu prsnemu košu in vratu. Stik organa s telesom zabriše mejo med simbiozo in parazitizmom.

Ko instalacija deluje samostojno, program UI, ki za osnovo jemljejo umetnikov srčni utrip, dihanje in krvni pretok, ustvari zvočno kompozicijo, ki jo organi razširjajo po telesih obiskovalcev. Obiskovalci zvoka ne slišijo, ampak ga zaznavajo znotraj sebe; zvok je večdimenzionalen in se po telesu širi preko kosti, haptičnih zaznav in resoniranja notranjih telesnih tkiv. Somatska izkušnja, ki je obenem čarobna in skrivnostna, telesa gledalcev spremeni v ojačevalce zvoka.

Med performansom je pred gledalci izvajalec, ki zakrit sedi med podstavki. Izvajalec prevzame podobo nenavadnega bitja s ceremonialno masko brez oči, na srcu pa ima nameščen biosenzor oz. elektronsko vezje. Bitje obiskovalce vabi, naj se mu približajo in se dotaknejo njegovih rok. Ko se ga njihovi prsti dotaknejo, začne naprava v živo prenašati zvoke iz telesa bitja v telo obiskovalca.

Zvoki srčnega utripa, krvnega pretoka in dihanja bitja se preko organov prenašajo v obiskovalca. Med potekom zvočne izmenjave se nežen stik rok spremeni v mikro-koreografijo bližine; bitje in obiskovalec komunicirata s pomočjo božanja in nežnih dotikov ter razvijata svojo lastno obliko jezika, njuni telesi pa se združita v poetičnem lebdenju.