Mednarodni festival
računalniške umetnosti

Labirint

Projekt

Labirint

  • 10. MFRU
  • Instalacija
Avtor Johan Thom
Labirint

(Labirint je del serije Minotaver, najnovejše serije del, ki sodijo v projekt, imenovan Exorcism Series. Projekt je začel nastajati leta 2001.)

Moja dela nastajajo na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja v Južni Afriki in drugih, izrazito različnih kultur in tradicij (denimo tistih, ki jih predpostavljajo umetniške skupine za performance, kot so Yomuri Independent, Fluxus, Viennese Secessionists, ter raznovrstnih afriških ritualov in obredov).

Z raziskovanjem očiščevalnih vidikov ustvarjanja umetnosti in načina, kako jo sprejemamo, skušam prevrednotiti sublimno - ali čemur sam rad pravim - "praznino": prostor, ki ga ni moč razložiti z omejeno človeško logiko in razumom. Toda ta "praznina" ni nekakšen metatekst, ki obstaja onkraj vsakodnevnih izkušenj življenja, temveč se z njimi prepleta in nenehno grozi, da bo razparala tkanino, iz katere je narejen naš navidezno strukturiran/smiseln obstoj. Ta konflikt med praznino in splošnim človeškim obstojem je skupen prostor, v katerem se pretakajo izkušnje človeštva, in prostor, ki ga skuša vsaka kultura po svoje zmanjšati ali omejiti. V svojem delu raziskujem možnost prekinitve kontinuitete omejevanja. S tem, ko skušam razbiti nasprotujoče si binarne kode, kot so nasilje/sreča, jaz/drugi in namen/igra, skušam najti odprte oblike komuniciranja na oseh tistih izkušenj, ki si jih delimo kot živeča bitja. Čeprav se vam bodo moja dela sprva zdela nasilna, smešna ali celo moteča, naj povem, da so povezana s konceptom svobodne igre ter odprte komunikacije in nenazadnje predstavljajo tudi rezultat še tako bežne interakcije med nami: komunikacija povzroči zdrs (v smislu pomena, namere, končnosti). Pa vendar nam obenem prav ta zdrs omogoči pogled v "onstranstvo".

Do zdaj so bila moja dela zelo osebna. Odražala so nemirno preteklost moje domovine, njeno težko sedanjost in moj nezavidljiv položaj v tej zgodbi. Nezmožnost govoriti o sebi, ne da bi hkrati predstavljal zgodovino izključevanja in omejevanja, me je privedla do temeljitega izpraševanja lastne identitete in njenega navidezno nasprotujočega si odnosa do sveta. Samega sebe skušam prevrednotiti s pretresanjem temeljev različnih osebnostnih, družbenih in ideoloških dejavnikov, ki me vežejo na posamezno identiteto. Ta metodologija je razvidna v vseh delih, ki sem jih ustvaril za serijo z naslovom Exorcism Series (obsežen kos mojega dela, s katerim se ukvarjam zadnja tri leta in pol; zajema pet samostojnih zbirk 80 do 90 del na področju slikarstva, kiparstva, videa, instalacij, performansov, raziskovalnih publikacij in seminarjev).

Danes se ukvarjam s konceptualizacijo nove serije del z naslovom Minotaur Series. Obsegala bo razne performanse, videe in instalacije, konceptualno vezane na grški mit o Minotavru (pol človek, pol žival), rojenemu iz Minosove prelomljene obljube Pozejdonu. Ne zanima me moralna stran mita, temveč kako se lahko ta uporablja kot osrednji princip, ki ponazarja pogled v tisto, kar sam imenujem "soočanje s praznino". To zavrženo bitje je grška družba sprva "omejila" (na območje labirinta, ki ga je zanj zgradil Minos), nato pa "izključila" (smrt pod Tezejevim mečem). Iz dekonstrukcijskega vidika so tako ohranili grški logos. Z afriškimi mitološkimi ter verskimi liki in praksami, kot so tiste iz tokkelosha, s spiritualnimi maskami (Fon), grmičarskimi maskami (Bobo) in pogrebnimi maskami (Egungun) skušam rekonstruirati mit o Minotavru in ga postaviti v sodobni kontekst. Namen združevanja vseh teh različnih kulturnih mitov je zrušitev v družbi globoko zakoreninjenih pomenov, vzorcev interpretacij in raznih izrazito kulturno izključujočih si tradicij, ki le-te vnaprej določajo. Namesto na etničnost se tako skušam osredotočiti predvsem na transgresivno hibridnost, ki se kaže na osi napačne artikulacije, molka, zdrsov, prostega pretoka pomena in priznavanja prostranosti človekovih izkušenj.