Ta Svet smo prignali do njegove meje. Ko (katas)trofična kaskada eko-imuno-socio-geo-političnih kolapsov moreče visi na obzorju in nas kapital hladno pušča daleč za seboj, v oblaku prahu težkih kovin in velikih podatkov, je čas, da priznamo svojo nemoč in se sprijaznimo, da v tej podtalni zgodbi igramo kvečjemu stransko vlogo. Pustimo konceptom narave, tehnoznanosti in ekonomije ter vsemu, kar arogantno zaradi lastne vpletenosti mislimo ločeno in podrejeno, da se pritajijo v mrzlo, podzemno, od nas zgrajeno in zapuščeno kripto, pletejo svojo zaroto brez nas, če že ne proti nam, spodjejo meje, zaradi katerih ne najdemo poti ven. Bivši rudnik cinka in svinca v Predilu pod slovensko-italijansko mejo parazitira pošasten infrastrukturni hibrid. Lokacija deluje kot avtonomen strežniški splet in avtomatski biokemični laboratorij, razmišlja, komunicira, eksperimentira, investira, najprej za nas, nato pa, ko se omrežne pajčevine dodobra prepletajo, vedno bolj zase – inteligenca v postajanju-splošna, singularnost neizbežna. Projekt samega sebe zažene kot himero tradicionalnih medijev arhitekture: makete, načrta, grafike, ki se zlijejo v vročične, preroške, globoke sanje. Katabaza podatkov, tektonski, ali bolje, tech-ktonski premik, kot sta ga v svojih temno razsvetljenih breznih lahko zaslutila le Novalis in Hoffmann.
Projekt