Andrej Škufca je BESM360-Kitov razvil za serijo Ultrastructures. Temelji na fragmentih vojaške in civilne infrastrukture, razpršene po vzhodni Evropi. Umetnik raziskuje kako se osamosvaja človeško okolje in strukture, ki jih človek ustvarja. Odvečnost telesa se izkaže v neprostovoljni participaciji človeka, ki ga veličina mrež in sistemov prične presegati in narekovati življenjski ritem, dejanja in ideologijo. Telo postane tuje, podrejeno avtonomnosti tehnologije, ki je bila sprva ustvarjena za človekov podaljšek. Zamenja se prostor kontrole: stvaritve, namenjene za povečanje kontrole nad okoljem postanejo rastoče, misleče ter prevzamejo kontrolo nad stvariteljem. Brez privolitve tako nenehno vstopamo v sisteme delujoče izven celotnega razpona našega razumevanja in obvladovanja.
»Predmeti predstavljajo del zdaj že skoraj pozabljene dobe socialističnih in komunističnih sanj. BESM360-Kitov je vozlišče 5. generacije znotraj omrežja, ki črpa navdih iz Anatolijevih Kitovih načrtov za avtomatiziran pretok virov v sistemu.
Na podlagi Kitovovih predlogov iz zgodnjih 1960-ih so akademiki in politiki iz socialističnih in komunističnih držav začeli resno razmišljati o uporabi avtomatizacije v planskem gospodarstvu. Mreža vozlišč, ki je bila v osnovi protibirokratska in decentralizirana, je predvidevala novo tehnokratsko revolucijo, temelječo na matematičnih modelih, ki bi avtomatizirala proizvodnjo po celotnih državah ter med seboj povezala vse tovarne, naftna polja, rudnike, elektrarne in druge udeležence. V strahu, da bi socialistični napredek na področju kibernetike prinesel ogromno prednost, ki bi gospodarstvo vzhodnega bloka močno premaknila pred zahodne konkurente, je CIA ustanovila posebno enoto za preučevanje tega, kar je dojemala kot pomembno grožnjo.
Ob opiranju na znanstveno fantastiko, tehnične načrte in infrastrukturne oblike, ki podpirajo naše digitalne ekonomije, se ta objekt poglobi v zgodovinski razvoj digitalnih tehnologij in težnje po drugačni prihodnosti, da bi špekuliral o svetu, ki bi ga te tehnologije lahko ustvarile, hkrati pa se poigrava z ambivalentnimi občutki, povezanimi z njihovim neizkoriščenim potencialom.«
Delo Andreja Škufca (1987) se kaže kot mreža, za katero so značilni fikcija, tehnološko
oblikovanje, industrijski proizvodni procesi in sintetični materiali. Njegove instalacije ne le združujejo tehnološke in fikcijske elemente, temveč ustvarjajo immersivna in na videz animirana okolja, v katerih človeški akterji niso več v središču pozornosti. Samostojne razstave je imel v galerijah Obalne Galerije Piran, New Joerg v Dunaju; Močvara v Zagrebu; Aksioma v Ljubljani; Mednarodnem centru za grafično umetnost v Ljubljani; galeriji Miroslav Kraljević v Zagrebu; Karlin Studios, FUTURA v Pragi; in DUM Project Space v Ljubljani. Sodeloval je tudi na skupinskih razstavah v MAXXI – Nacionalnem muzeju umetnosti 21. stoletja v Rimu; v Muzeju Ludwiga v Budimpešti; v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani; v Het Niewe Institut v Rotterdamu, v Nitji v Oslu in v Galeriji moderne umetnosti v Ljubljani. Je tudi urednik revije Šum.