Intermedijska instalacija Automata Nike Tomažič govori o dojemanju neskončnosti, ki pa je umetnica ne razume kot (neskončno) entiteto, temveč kot (neskončni) proces, kot (neskončno) zanko končnega stanja. Človeški, najbrž pa tudi nečloveški in onkrajčloveški možgani seveda ne morejo dojeti neskončnosti, ker je neskončnost onkraj fizikalnega, se pravi izkustvenega, pa tudi filozofskega razumevanja in dojemanja časa, kot v svoji knjigi Zapovrstje časa pravi italijanski kvantni fizik in filozof Carlo Rovelli.
Čas – in z njim neskončnost oz. vsečasnost kot njegov sestavni del – je vedno odvisen od posamične opazovalke oz. točke opazovanja. Vsaka točka v vesolju se razlikuje od druge, zato tudi čas in neskončnost tečeta (neskončno) različno. Nika Tomažič to praktično udejanji z uporabo senzorjev, ki procesiranje neskončnosti aktivirajo šele ob neposredni interakciji obiskovalk z umetniškim delom; brez interakcije, brez aktivacije opazovalk časa se čas in neskončnost ne zgodita, ju ni.
Žirijo sta prepričala izčiščenost in fokusiranje umetniškega dela na na prvi pogled abstraktno, a strogo in do samega bistva razgaljeno jedro vprašanja časa, ki je v galerijskem prostoru oblikovano na dostopen, jasen in z obiskovalkami komunikativen način. Automata je programirana tako, da torej res deluje in poteka samodejno, a vendar je odvisna od naše prisotnosti oz. (inter)aktivnosti. Umetniško delo ima zastavljene potenciale tudi za njegov morebitni nadaljnji razvoj, čeprav že v svoji osnovni obliki deluje dovršeno in izjemno prepričljivo: z najmanjšimi možnimi izraznimi sredstvi nam nazorno pokaže, pove in razloži natanko tisto, česar ne moremo nikdar dojeti, zato tudi nas, opazovalke, neprestano ohranja v (neskončni) zanki nelagodja in neznosne dihotomije med našimi zastavljenimi vprašanji o svetu okrog nas in pa neuspešnimi, nemogočimi ter nikdar razvozlanimi odgovori.
Strokovna komisija za izbor najboljših študentskih intermedijskih projektov MFRU 2022
– Ida Hiršenfelder, Robertina Šebjanič, Miha Horvat, Igor Štromajer
