Leta 1997 je Markus Huemer izvedel spletno instalacijo "pravila niso nobena igra", ki je v konceptu združevala tri kriterije, o katerih je govoril na drugem mestu že Peter Weibel: daljinsko korelacijo, reverzibilnost in ekstenzijo (1). Trije kriteriji, ki veljajo za vso na internetu temelječo umetnost, pri kateri se dogodi medsebojni vpliv med podobo in opazovalcem, kot tudi kjer se odnos opazovalec - podoba razširja v virtualni prostor podatkov, se zopet pojavijo v novem delu Markusa Huemerja "Neki klasik" (2005). Za osnovo interakcije med gledalcem in podobo jemlje Huemer tudi tokrat vnovično branje modernističnega slikarstva, ki ga strateško integrira v medijski sklop računalniškega vmesnika/ video-spletnega dela. Kot pri "pravila niso nobena igra" tudi pri "Nekem klasiku" dajejo referenčni okvir Huemerjevemu delu z novimi mediji drip-paintings Jacksona Pollocka.
Kot prehodnim fenomenom prostorsko zamejenega slikarstva gre Pollockovim drippaintings za medijski preboj horti conclusi slikovne reprezentacije, po tem ko je bila njena zavezujočnost očitno načeta. Pollock s tem ni postavil pod vprašaj slikarstva kot takega, ampak prostor, ki ga je do tedaj zasedalo: prostor (tablo, platno), ki je sliko manifestiral kot samo v sebi zaključeno stanje - ter s tem v enaki meri dopuščal njeno razumevanje kot zgolj reprezentativnega sveta nasproti realnosti in ne kot v realnosti bivajočega dogodka. Pollockov projekt "… naslikati velike premične slike, ki bodo učinkovale med štafelajem in stensko podobo …"(2) se je nadaljeval posledično - vzporedno z ukinjanjem platna - kot vstop v sliko. Ta je nastala nujno v akciji in skozi akcijo. Namesto preračunane kompozicije se je slika udejanjala skozi okvire "kontroliranega naključja", pri čemer se je skozi uporabo nekonvencionalnih slikarskih sredstev in postopkov fizično gibanje umetnika nad slikovno površino realiziralo kot resnično "bitiv- sliki". Slika se je slikala, imela je, kot je Pollock to imenoval, "svoje življenje". Jackson Pollock se je pri tem zavedal, da njegove drip-paintings iz obdobja 1947 in 1950 odsevajo zgolj "stanje na pol poti" - da je prostor med "štafelajem" in "stensko podobo" šele začel raziskovati in odpirati. Saj je ostalo v skrajni fazi pri kontemplativnem dojemanju gledalca stoječega pred platnom, ki si v predstavi prisvoji umetnikov procesualni biti-vsliki.
Z razširitvijo v oz. integracijo virtualnega prostora podatkov kot osnovnega sestavnega dela produkcije podobe vzpostavlja Markus Huemer v spletnih instalacijah transmedijsko nadaljevanje pollockovske ideje. Delo "Neki klasik" se na produkcijsko-tehnični ravni brez šiva veže na koncept "kontroliranega naključja" - seveda pa so zdaj premiki gledalca tisto, kar se skozi postopek motion capturing prek video kamere zapiše, nato preračuna in potem prek dveh celostenskih video projekcij odslika kot abstraktne venomer spreminjajoče se premične barvne sledi. Slika se pri tem generira v realnem času, saj je odnos med gledalcem in sliko (projekcijo) prepuščen neskončnemu procesu vzajemnih vplivov, ki prisotnost slike poveže v časovno neposredno posledičnost s prisotnostjo njenega gledalca. S tem zanka snemanje - predvajanje video tehnologije omogoča interaktivnost, ki se kaže dvojno: kot akcija, ki ustvarja sliko, in kot recepcijsko obnašanje, ki nujno teče vzporedno z "ustvarjanjem slike". Slika se "slika" na način zrcaljenja premikov po črni škatli, pri čemer narcisizem samoopazovanja v največji meri zagotavlja proizvajanje slike. Zasnova dela onemogoča gledalcu, da bi vmesniški video kontroliral kot orodje gradnje slike, saj je zrcaljenje samega sebe (podoživljanje lastnih premikov skozi prostor) pokvarjeno skozi dejavnik naključne izbire računalniškega programa. Programirano naključje zamegljuje ustvarjanje slike, s tem da gibanje abstrahira in kot tekoče - v črnem, belem in modrem curljanju v slogu Pollocka - približno predvaja.
V črni škatli snemanja in predvajanja sta mehanizma daljinske korelacije in reverzibilnosti (ki jih Markus Huemer zato implicitno uporablja) namenjena dekonstruiranju toposa "umetnika kot ustvarjalnega medija", saj se sam kot producent slike umakne v ozadje in namesto tega predstavlja zmožnosti tehnike. Umetniška individualnost se s tem preobrazi v poskus interpretirati krilatico ameriškega kolega, "nove potrebe terjajo nove tehnike", ustrezno za današnjo rabo. Navsezadnje tudi z načinom, kako uporablja ekstenzijo procesa slike: kot prava spletna instalacija bo "Neki klasik" viden na vseh računalnikih sveta skozi preprost log-in. V okvirih ekrana se dogaja v množični pomnožitvi venomer spreminjajoč se svet, ne da bi podal informacije o svojem avtorju ali kraju izdelave. Pri tem Huemer oddaljenim gledalcem odreka vpliv na instalacijo. Zanje ostaja rezervirano kontemplativno opazovanje in postali bodo del virtualnega občinstva, ki obstaja onkraj tradicionalne slike, čeprav je ujeto v njeno konvencionalno dojemanje.
Prostor umetnosti se kaže kot razširjen, vendar pa se gradi (zaenkrat še) čez dejanskosti, dojete kot heterogene in umetno vzporedno pripete druga na drugo, ki bi jih odpravilo zgolj novo razumevanje podobe. S tem ko Markus Huemer skozi zavestno posnemanje nekega klasika ta cilj zopet zgreši, natančno kaže modernost novih medijev, kaže njihovo prevlado, namesto da bi prikril njihove učinke.
Claudia Seidel
Izvirni nemški naslov: Irgendein Klassiker
Leto: 2005
Prvič predstavljeno na 11. MFRU, Slovenija.
Medij: Interaktivna spletna instalacija
Programiranje: David Eitzinger
Zastopnik: Galerie Michael Janssen, Köln