NA MEJI OBRAZLOŽLJIVEGA? Proti skriti metafiziki pri razumevanju umetne inteligence

Povzetek: Ob vse hitrejši razpravi o raznovrstnih družbenih, etičnih in drugih vplivih orodij (ali igrač) umetne inteligence, kot je ChatGPT Stable Diffusion, na besedilo in sliko, na človeka, se poraja vprašanje: V kolikšni meri je mogoče mehanizme množične obdelave podatkov (besedilnih, vizualnih, slušnih) s pomočjo umetnih nevronskih mrež še vedno ohraniti pregledne in razložljive ("xAI")? To zadeva temeljne ambicije akademskega in umetniškega raziskovanja kot oblik raziskovanja, ki temeljita na znanju. Zdi se, da se koncept "globokega" strojnega učenja s svojimi "nastajajočimi" lastnostmi in dražljivimi artefakti izmika običajnim orodjem za analizo. Ali je izbira metafizične terminologije zgolj semantična kulturna zamuda proti hitremu tempu tehnologij umetne inteligence ali pa nakazuje temeljni izziv in epistemološko razdraženost znotraj tradicionalne dihotomije um/materija? Medijska arheologija radikalno vztraja pri odpiranju črne skrinjice UI/strojnega učenja na ne-antropocentričen način, pri čemer identificira tehnológos takšnih procesov znotraj samega tehno-matematičnega mehanizma. Toda kje točno? Signal ali šum? Razum ali stohastika?