Postavljanje razstave je vedno konfiguriranje arhivske enote iz več samostojnih singularnosti. Arhiv ni njihov seštevek, po drugi strani pa tudi elementi ne smejo biti zgolj reprezentacije arhivskega bistva. Če bi bili, bi se razmerja med posameznimi umetniškimi deli razblinila v estetskem ritmu simetrij ter s tem izničila njihove pozitivnosti. Teoretično rečeno, arhivsko polje bi se zvedlo na depolitizirano epistemološko raven in pri tem zanikalo diskurzivno raven razmerij med atomi oblasti-vednosti.
Ta premislek nam omogoča, da se umetniška razstava vzpostavlja kot polje relacij, ki konstitutivno posegajo v umetniška sporočila posameznih projektov, pa tudi razstave kot celote, ki tako postane umetniška instalacija. Arhiv se strukturira skozi dve perspektivi - "zunanjo", ko se konceptualna razmerja med projekti manipulirajo s prostorskimi razmerji, in "notranjo", ko se pogled v arhiv sooča s površino podobe ali objekta kot vmesnika, ki pametno in obenem nepredirno odgovarja na prejemnikov vstop.
Takšen pogled na umetniško razstavo pa ni brez posledic, saj predpostavlja umetniško delo kot arhiv, potopljen v socialno-politični kontekst vsakokratne sedanjosti, ki je mogoč zgolj v obliki umetnikovega zavestnega arhiviranja vrednot, ki jih odkrije okoli sebe. Njegova naloga je odkriti nekaj dobrega in to zavarovati; kar pa seveda ni lahka naloga in jo je pogosto treba izvajati na robu znanega in sprejemljivega.