Mednarodni festival
računalniških umetnosti

Beseda-podoba-telo-gibanje: Janez Strehovec

Dogodek

Beseda-podoba-telo-gibanje: Janez Strehovec

  • 28. MFRU
Beseda-podoba-telo-gibanje: Janez Strehovec

Med najpomembnejšimi prispevki[1] h zgodnjemu in večsmernemu razvoju novomedijske umetnosti pri nas je tudi teoretska refleksija področja, ki jo Janez Strehovec, mednarodno priznani raziskovalec, univerzitetni profesor in publicist, razvija vse od konca osemdesetih let 20. stoletja. Koncepti in širše razumevanje družbenih učinkov novomedijske umetnosti so z njegovo artikulacijo postali del jezika in sočasne umetniške prakse. Strehovčeva besedila odlikujejo jasnost, razumljivost in širina raziskovalnega pristopa, ki vključuje kulturne in medijske študije, umetnostno teorijo, filozofijo in sociologijo. Njegov zapis – v številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankih, monografijah,[2] spremnih študijah in katalogih umetnikov – je avtorsko prepoznaven, analitično natančen in v ključnih pojmih domiselno zgoščen besedni prikaz delovanja umetnostno-tehnološko-družbenega kompleksa, ki se razvija v našem zdajšnjem času, je izrazito interdisciplinarno prepleten in z obljubo tehnološke transformacije odprt v prihodnost.

Strehovec opisuje postopke novomedijske umetnosti, ki jih najdemo tudi v politiki, omreženi ekonomiji, znanosti, tehnologiji in komunikaciji na medijskih platformah (film, televizija, splet, družabni mediji, računalniške igre), in s tem pokaže na artifikacijo področij, ki so umetnosti zunanja. Hkrati predstavi vključevanje problematik in ciljev teh disciplin v storitve novomedijske umetnosti, ki se ne ukvarja več z znotrajumetnostnimi kategorijami in produkcijo umetniških artefaktov, pač pa je tehnološka, kognitivna, post-objektna, procesualna, performativna in konceptualna. Gledalca-uporabnika vključuje v svoj ustroj skupaj z vidiki delovanja strojne opreme, algoritmov, raziskav zunajumetnostnih področij, socializacijskih in aktivističnih usmeritev. Rezultat obeh procesov so medprostori v družbenem tkivu, kjer se dogajajo spremembe paradigme, tako v zgodnejših obdobjih razvoja net.arta in hipertekstne fikcije kot tudi v današnjem času postdigitalne umetnosti in družbe. Strehovec ponudi ustreznejša splošna poimenovanja za ta razširjena, interdisciplinarna in hibridna področja: »ne-samo-umetnost«, »ne-samo-znanost«, »ne-samo-besedilo« itn.

Janez Strehovec je raziskovalec in direktor Inštituta za nove medije, sodeluje na raziskovalnih projektih, med njimi na evropskem raziskovalnem projektu ELMCIP (2010-13), ki je objavil obsežno digitalno-humanistično podatkovno zbirko za elektronsko literaturo z odprtim dostopom in sodelovanjem digitalne skupnosti ter več teoretskih publikacij. Strehovčeve raziskave elektronske literature in digitalne besedilnosti izhajajo iz njegovega formativnega študija filozofije in primerjalne književnosti[3]. O digitalni literaturi duhovito zapiše, da »je bolj zanimiva za teoretike kot za bralce«, in s tem pravzaprav razreši ključno dilemo področja. Njegove natančne analize nove modalnosti branja in izkušanja posameznih primerov novomedijskih besedil in digitalne literature ilustrirajo prav to: zanimivost teoretičnega pristopa, ki razčleni »tekstovni aranžma«, razjasni, kako je del bralne izkušnje postdigitalnega literarnega dela celotelesna, kinestetična in taktilna zaznava v mešani resničnosti, dopolnjena z ludičnimi vidiki in algoritemskim reševanjem problemov, obvladovanjem hardverskih in softverskih komponent dela in seveda z vizualnimi in zvočnimi učinki, ki spremljajo prikaz gibljive »besede-podobe-telesa«. S tem opredeli odmike od zgolj semantičnega razbiranja besed in zapolnjevanja praznin med njimi z bralčevim vživljanjem kot v tradicionalnih literarnih oblikah. Besedilo predstavi v njegovih mnogoterih pojavnostih na različnih nosilcih in v obliki remediiranih entitet, kot »besedilo-film«, »besedilo-video«, »besedilna pokrajina«, ki jo razbiramo na vožnji skoznjo, tj. »besedilo-kot-vožnjo«. Zaznava mesta med vožnjo s kolesom je temeljna podoba v Strehovčevem pisanju – v sklopu dispozitivov, s katerimi Strehovec primerja pospešitve zaznave in instantnost sporočanja v novih medijih, so mdr. vlakec smrti, »elevator pitch«, novice kot izstrelki –, prav tako prepričljivi so tudi opisi plesa med telefoniranjem ali nadzorovanja pri snemanju selfijev, njegov izvirni »nomadski kokpit« pa je postal mednarodno uveljavljen termin. Strehovec je tudi pesnik, veščina uporabe jezika prepoznavno zaznamuje njegov teoretski pristop, fenomenološke opise uporabniške izkušnje novodobnih tehnoloških vmesnikov in »prvoosebnega bralca« (kot prvoosebnega strelca v računalniških igrah) potopljenega v mešano resničnost, avtorsko izumljene termine, ki učinkujejo s svojo poetično dimenzijo, in nenazadnje povsem literarni opis njegove lastne konceptualne umetniške prakse pri ustvarjanju in uničevanju Dronske pesmi[4].

Dolgoletno sodelovanje z novomedijskim umetnikom Srečom Draganom je zabeleženo v spremnih besedilih v razstavnih katalogih[5], kjer Strehovec artikulira umetnikove avtorske koncepte, jih teoretsko vpne v širšo sliko preoblikovane resničnosti ter pokaže, kako nove oblike umetnosti nastajajo na preseku umetnostne avantgarde, aktivizma, tehnološke senzibilnosti in pismenosti ter se iz galerij selijo v laboratorije, na univerze, na splet in družbene medije, v mobilno omreženo resničnost in v klubsko kulturo.

Janez Strehovec je bil profesor za teorijo novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in tudi drugod ter mentor številnih diplomantov, magistrskih in doktorskih študentov, večinoma novomedijskih umetnikov, ki so svoje umetniško raziskovanje z njegovo pomočjo lahko teoretsko reflektirali. Njegov odmev sega tudi v mednarodni prostor, saj je uveljavljen teoretik elektronske literature in novomedijske umetnosti, dve monografiji je izdal v angleškem jeziku, znanstvene članke objavlja v uglednih mednarodnih znanstvenih revijah ter nastopa na konferencah po svetu.


[1] Poleg npr. festivalov novomedijske umetnosti, kot je MFRU, ki so ponudili platformo za predstavitev, mednarodna srečevanja in diskusijo.

[2] Strehovčeva bibliografija obsega skoraj 500 enot. Do danes je izšlo sedem njegovih monografij: Virtualni svetovi: k estetiki kibernetične umetnosti (1994), Demonsko estetsko: od filozofske teorije umetnosti k estetiki kot teoriji estetizacij (1995), Tehnokultura, kultura tehna: filozofska vprašanja novomedijskih tehnologij in kibernetske umetnosti (1998), Umetnost interneta: umetniško delo in besedilo v času medmrežja (2003), Besedilo in novi mediji: od tiskanih besedil k digitalni besedilnosti in digitalnim literaturam (2007), Text as Ride (2016), Contemporary Art Impacts on Scientific, Social, and Cultural Paradigms: Emerging Research and Opportunities (2020).

[3] Diplomiral je na Filozofski fakulteti leta 1972, magistriral leta 1978 in doktoriral iz estetike leta 1987.

[4] V: Primerjalna književnost 40.1 (2017).

[5] Npr. ob razstavi Rotas-Sator v Galeriji Equrna (1998), ob projektu Matrica-Koincidenca (2006) in drugih.

avtorica besedila k razstavi: Narvika Bovcon
/ iz zbirke UKM