Di_alog

Kolektivi

V okviru sodobnih umetniških praks so me vedno bolj zanimale teme, manj izraz. teme v smislu raziskovanja nekega področja ali tudi iskanja problema. tematske razstave na drugi strani so me vedno precej odbijale, osnovna ideja mora biti vedno zelo preprosta in sugestivna in dogajanje mora biti horizontalno, da omogoča iskanje paralel. potem so tu kolektivi, skupine ustvarjalcev/ kreativcev, ki razvijajo neko njim zanimivo temo in se je lotevajo kompleksno. izmenjava idej, kontradikcije, nadgradnja, tudi paralele, vse se zgodi v procesu dela in ni končen rezultat. kar dobimo, je zelo insajderski, hkrati pa zaradi skupinskega dela shizofren produkt, ki neko temo vsili drugim in ne obratno.

Če so bili na MFRU 2003 /dirty/, francoska skupina, ki se posveča predvsem >kraji< njim zanimivega glasbenega in vizualnega materiala z interneta, povabljeni, da postanejo selektorji, je to vlogo na MFRU 2004 dobila son:DA, slovenski tandem, ki eksperimentira in proučuje v medprostoru zvoka, prostora, filma in fotografije. selekcijo, ki jo je izvedla son:DA razumem kot rezultat dialogov in vplivov, ki so se vzpostavljali skozi leta njunega ustvarjanja.

Simona Vidmar,

kustusinja umetnostne galerije Maribor

_projekt "Di_alog" kot izbor, kot razstava, kot odprta platforma za diskusije

Zakaj Di_alog alias zanima me dialog z vami, dialog z izbranimi deli in umetniki, s festivalom, s publiko, z mestom.

Umetnosti ne vidim zgolj kot družabna srečanja ob otvoritvah, kot potrebno dekoracijo družbe, kot področje bitk in vojn osebnega PR-a, kot kvalitetnega nastavljanja in prodajanja svojih idej, svojih ikon in lastnih izbruhov oziroma tako imenovanih performansov, ki so nastavljeni kot začetek dolge, uspešne kariere.

In potem dramatičen zasuk.

Umetnost vidim natanko tako.

Vidim jo kot neizmerljiv egotrip posameznikov, kot sestavljanje varljivih konceptov, ki so bojda novi (kaj je novo?) in nerazumljivi, ki so kot ideje, za katere moraš prebrati in poznati ducat knjig, ducat filozofov. Vidim jo kot likovna dela, ki funkcionirajo le ob razumevanju napisanega na priloženih listih papirja, vidim jo kot nesistematično sestavljanje svojega jezika, ki je kvaliteten sistem le dokler ne pride v stik z realnostjo prostora, dokler ne trči ob kontekst razstave, predstavitve, sporočila in namena. Koncept, ki funkcionira le s pomočjo izumetničeno oblikovanih vabil, super kvalitetno sestavljanjih dokumentacijskih map, kot površinsko razumevanje vseh prvotnih komponent dela, ki so za potrebo alias po potrebi za predstavitve v "dobri" galeriji artefaktu odvzete in pozabljene. Vse preveč podvrženo nenaprednemu hrepenenju po novem, ekonomskem oziroma konzumentskem načinu razmišljanja in dojemanja, podvrženo reklami, denarju, slavi.

Nočem zveneti manifestativno, ker so manifesti bili in so padali, ker so šli v napačne smeri in bili nedosledno izvajani. Ampak dejstvo je, da sta svetovna situacija, da je naša družba in celotna energija tega planeta slaba, porazna in edina luč, ki jo vidim na koncu tunela, je dosledna stroka, kar pomeni umetnost, ki lahko družbi oziroma civilizaciji pomaga. Umetnost, ki se mora sama obrniti proti ljudem. Njeni predstavniki in zagovorniki morajo iz svojih izoliranih jam pogledati ven. Družbi in sistemu v oČi. Združeni, brez agresivnih izpadov, izbruhov, napadov.

Zanima me dialog. In naj se začne.

son:DA