Skozi instalacijo, risbo in konstruirana okolja projekt raziskuje prostorske imaginarije in arhetipe, ki krožijo skozi sodobno vizualno kulturo, prostore, zaznamovane z ritualnostjo, sintetičnostjo in afektivnimi atmosferami. Dela raziskujejo kolektivno proizvedene predstave prostora, oblikovane skozi medijsko cirkulacijo podob, spletne atmosfere in estetsko ponavljanje. Prostorske konstrukcije pri tem delujejo kot spekulativni poskusi: kot preverjanje, kaj lahko nastane iz razpršenih estetskih fragmentov, simbolnih kod in kroženja vizualnih jezikov.
Znotraj teh okolij se lesene koče pojavljajo kot hiper-sodobne konstrukcije – kot prostorske projekcije imaginarijev, sestavljenih iz okultnih simbolov, sigilov, preživetvene estetike in sintetičnih predstav divjine, ki vztrajno krožijo skozi spletne podobe, gaming okolja, renderje in digitalno vizualno kulturo.
Prostor je obravnavan skoraj kot objekt ali model, pri čemer se navezuje tudi na logiko vektorskega prostora: stanje, v katerem notranjost in zunanjost ne delujeta več predvsem kot neposredni izkušnji prostora, temveč vse bolj kot renderirani in simulirani stanji. Prostor se zato ne pojavlja kot nekaj stabilnega ali neposredno izkustvenega, pač pa kot nekaj, kar srečujemo skozi modele, simulacije in imaginarije, ki krožijo po medijskih sistemih. Projekt se osredotoča na internetno proizvedene prostorske arhetipe in sintetične predstave prostora, ki nastajajo skozi cirkulacijo podob, ponavljanje in simulacijo.
Maks Bricelj je vizualni umetnik, ki deluje na področju instalacije in risbe. Diplomiral je iz slikarstva in magistriral iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegova praksa temelji na procesih konstruiranja, preoblikovanja in razporejanja elementov v prostoru. Z gradnjo, plastenjem in sestavljanjem razvija kiparske strukture in prostorske situacije, ki se gibljejo med konstruiranimi okolji, fragmenti in namišljenimi artefakti. Risbo uporablja vzporedno kot način razvijanja oblik, atmosfer in zamišljenih prostorov. Njegova dela pogosto vzpostavljajo liminalna okolja, zaznamovana z napetostjo med poliranimi, umetnimi površinami ter sledmi obrabe, nestabilnosti in počasnega propadanja.
Ema Maznik Antić je vizualna umetnica in raziskovalka, ki deluje v Ljubljani. V svoji praksi, ki obsega instalacijo, pisanje in umetniško raziskovanje, raziskuje prostorske imaginarije, narative in materialna okolja, skozi katera se določeni svetovi vzpostavljajo, naseljujejo in nastajajo. Njeno delo oblikujejo tako pohajkovanje, zadrževanje na robovih in raziskovanje prostorskih kuriozitet kot tudi bolj konvencionalne raziskovalne metode.
Zahvala: Fabrikaid d. o. o., Živa Božičnik Rebec, Nicholas Gardner, Robert Petek, Gledališče Glej
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2023 (v okviru iniciative za podporo mladim umetnikom U30+)