Odprtokodni estrogen je sodelovalni, interdisciplinarni raziskovalni projekt, ki združuje bioheking in spekulativno oblikovanje. Njegov namen je pokazati, da je estrogen kot biomolekula z institucionalno biomočjo močno prisoten. Pri tem gre za obliko biotehnične državljanske nepokorščine, ki si prizadeva zrušiti prevladujoče biopolitične akterje, ki krojijo področja uravnavanja hormonov, ustvarjanja znanja in antropogene toksičnosti.
Osnovno hipotetično vprašanje se glasi: kaj če bi bilo mogoče estrogen proizvajati kar v domači kuhinji? Iz tega izhajajo nadaljnja in v tem kontekstu temeljna vprašanja o tem, kdo proizvaja hormone, na čigava telesa vplivajo in v kakšni obliki potencialno škodljivi hormoni v našem okolju že obstajajo. Projekt obravnava tematike suverenosti telesa in spola, endokrinih motilcev, imenovanih ksenoestrogeni, s katerimi je naše okolje zaradi petrokemijskih, agroindustrijskih in farmacevtskih velesil že prežeto. Ksenomolekule spreminjajo morfologijo naših teles in teles nečloveških vrst, pri tem pa kažejo, da se prilagodljivost naravnega sveta ne sklada z našim predpisanim pojmovanjem (eko)heteronormativnosti.
Kot odziv na »molekularno kvirizacijo«, za katero stoji estrogen, omogočajo pa jo prevladujoče hegemonistične sile, projekt odpira javni dialog s pomočjo DIY/DIWO (naredi sam/naredi z drugimi) biohekanja in umetniških intervencij. Odprtokodni estrogen preko spekulativnega oblikovanja, izvajanja delavnic in kuhinjskih performansov ustvarja nove subjektivnosti življenja v svetu, ki je vse bolj kvir. Iz kapitalističnih ksenosil vznika ksenosolidarnost, s katero je mogoče kolektivno shekati sisteme hormonske kolonizacije.
Mary Maggic je umetnik_ca in raziskovalec_ka, čigar ustvarjanje se osredotoča na izvajanje delavnic kot kritičnih prostorov skrbi in ustvarjanja znanja, s katerimi lahko presežemo narative o toksičnosti in ekoloških ruševinah. Maggic v tej participatorni praksi nenehno išče nove performativne strategije, s katerimi bi lahko utelesila našo poroznost, odtujenost in lepljivost. Leta 2019 je bil_a na 10-mesečni Fulbrightovi rezidenci v Yogyakarti v Indoneziji, kjer je raziskoval_a odnos med javanskim misticizmom in krizo onesnaževanja s plastiko. Leta 2022 je za svojo predanost javni delavniški praksi in ustvarjanju svetov, prilagojenih specifičnim lokacijam, prejel_a štipendijo Knight Arts + Tech Fellowship. Od leta 2017 deluje na Dunaju, trenutno pa je tudi član_ica globalne mreže Hackteria: Open Source Biological Art in azijskega feminističnega kolektiva Mai Ling.
