MARKO ORNIK: umetnik, producent, programski vodja

Na razstavi v Vetrinjskem dvoru bo pozornost usmerjena k delu priznanega mariborskega večmedijskega umetnika, producenta in programskega vodje Marka Ornika. Razstava bo predstavila segmente njegovega širokega polja delovanja od njegovih umetniških začetkov, kasnejših del kot je "Coffee to go", video del, ki jih je za namen razstave zbrala in uredila Mirjana Rukavina, zvočnih del, ki jih je pripravil Tomaž Štandeker, ter plakatov Centralne postaje, ki jih je po idejni zasnovi Marka Ornika oblikoval Sašo Gorjup. Nazadnje pa tudi pomembne izseke njegovega večletnega dela programskega vodje MFRU.

Arhitektura lebdenja
Video dela Marka Ornika

Ornikovo začetno ustvarjalno obdobje sega v glasbo, risbo in slikarstvo. Vse troje je v 90. letih prejšnjega stoletja združil v video, računalniško animacijo in grafiko, ki jih je leta 1994 pričel ustvarjati na študijskem oddelku Novi mediji, Univerze za uporabno umetnost na Dunaju. Še v t. i. »analognem obdobju« je na slikarska platna prenašal fotografske motive družinskih portretov, avtoportretov in športnikov. Po navadi v eni barvi, tako da so se podobe na platnu izrisovale kot silhuete, sence ali obrisi figur. V iskanju večplastnosti podob in vsebin, še vedno znotraj »analognega«, je npr. uporabil več diafilmov maloslikovnega fotografskega formata, tako da jih je zložil v en dias in ga projiciral na steno ali slikarsko platno, ter tako ustvaril več vizualnih plasti oz. t. i. »layerjev«.

Najdene fotografije športnikov je obdelal z rdečo oljno barvo in jih tako izoliral v hermetičen prostor, ki je ena od stalnic Ornikovega avtorskega ustvarjanja videov in računalniških animacij v kasnejšem obdobju. Prehod od analognega k digitalnemu mu je odprl možnost poglobljene obdelave »found footage« video materialov, kreiranja abstraktnih animacij, lastnih video posnetkov in grafik, ki jih je s prefinjeno video montažo večplastno združeval, obdelal in jih po navadi z zvokom povezal v enakovreden odnos. To mu je omogočila prav tehnologija devetdesetih, za razliko od tehnologije in vizualnih podob osemdesetih, ki so slonele predvsem na »enostavnem« kontrastu in simboličnih podobah.

V montaži je Ornik video materiale spreminjal v živo materijo, s katero je gradil prostore kontemplacije z občutkom potapljanja in lebdenja, kot je sam rad opisal svoja video dela in računalniške animacije. Ti, na novo nastali hermetično zaprti video prostori po občutju, do neke mere zmeraj temačno obarvani, so lahko bili zaključeno abstraktni ali pa se je skoznje prebijal junak in voznik formule ena.

Računalniško animirana potovanja po tunelih, gradnja koridorjev in video prostorov prebijanja in lebdenja so ključna konstanta Ornikovih avtorskih del znotraj gibljivih slik, ki se vedno vračajo in na novo prevajajo misel Arythona Senne, tragično preminulega voznika formule 1, in Ornikove inspiracije: "As soon as you touch this limit, something happens, and you suddenly can go a little bit further. With your mind power, your determination, your instinct, and the experience as well, you can fly very high."

– Mirjana Rukavina, september, 2023

Doseg (ne)naključnega spomina

Doseg (ne)naključnega spomina je bil leta 2009 naslov 15. Mednarodnega festivala računalniške umetnosti (MFRU), kamor me je Marko prvič povabil k sodelovanju. Medtem ko brskam po spominu, je še toliko bolj nedoumljiv. Šlo je za multimedijski dogodek in razstavo pod naslovom Arheonavti, ki raziskuje restavrirane analogne arhive, jezike televizije in njenih eksperimentalnih postopkov v obdobju od 1976 do 1979. Menda je na Sen za televizijo, moj satelitsko prenovljeni projekt, iz katerega so prilezli tudi mariborski Arheonavti, prišel maja 2009 tudi v Ljubljano. Prenosa ob okrogli obletnici projekta Marko ni želel spremljati prek satelitskega signala, čeprav mu je misel na brskanje po komunikacijskem sistemu AMOS 3/EU in njegovih kanalih, kot mi je sam pravil, dražila skomine.

O postavitvi in prenosu je kasneje, ko sva pripravljala Arheonavte, govoril kot poznavalec originalnih posnetkov in materialov. Presenetil me je, ko mi je razložil, da želi celoten prenovljeni dogodek s satelitskim prenosom vred prestaviti v Maribor.

Za take programske premike sta potrebna vizija in precej poguma. Marko je imel oboje. Zaradi njega in njegovih raziskav zvoka in slike sem tudi po letu 2009 začel prihajati v Maribor. Delala sva tako v materialnih prostorih In situ in galerijah kot tudi na video in TV prenosih, spletnih okoljih, filmu in glasbi. Za Prestolnico kulture sva v Mariboru gradila tudi virtualni Metro, kreativno igrivo informacijsko platformo, a žal je ostalo le pri poskusih, da jo realizirava. Preslikala sva vse podhode in betonske luknje v mestu. Nastal je zemljevid. Na predloženih digitalnih modelih je vodila pot iz resničnega v spekulativno, virtualno mestno jedro Maribora. Marko je bil kot producent in programski vodja vedno potrpežljiv, diplomatski in vztrajen pogajalec. Jaz bi že zdavnaj izgubil pamet v labirintu političnih spletk in administrativnih ovir. On pa se je v takšnih trenutkih umiril, sedel v bližnji lokal, si zvil cigareto in spil kavico. Prosti padec je znal za trenutek prav banalno pa vendarle človeško zaustaviti in ga preusmeriti v lebdeči mir. Medtem ko sva čakala kavo, si je enega prav na tenko zvil, kot je znal le on, in si ga prižgal. Potem je na dolgo in počasi povlekel vase dim. Kot velikokrat prej je malo počakal in z drugo roko v zrak s prsti nekaj skiciral, brez besed, kot da bi hotel zmodelirati prihodnost. Potem je počasi spustil zadržani dim iz pljuč in nadaljeval, češ bomo to že nekako uredili. In to je znal narediti na tak zaupanja vreden način, da sem mu lahko samo prikimal. Kot da je bila, pa ne mi zameriti primerjave, njegova sloka pojava ustvarjena zato, da se tudi fizično stisne skozi razpoke dvodimenzionalnih prostorov hierarhično naseljenih geometrijskih form, ki ga naseljuje naš politično in administrativno ploski prostor v slovenski kulturi. Potrpežljivo je znal čakati, stisnjen med paralelograme, heksagone in oktagone, vse do trenutka uspeha ali zavrnitve in odstopa. Tak je pač bil. Vsakokrat, ko sem prišel v Maribor in sva sedla v priljubljeno špansko restavracijo na kak burrito ali tapas in pivo blizu njegovega ateljeja, si je najprej vzel čas za cigareto. Šele potem je sledilo vse drugo.

Od prvega MFRU festivala sva šla skozi vse njegove velikopotezne ideje, od vizije glede kina Udarnik, večnivojskega sodelovanja s Prestolnico kulture 2012, dela z MKC in galerijo Inkubator, načrtovanja kreativnega laboratorija v opuščenih prostorih TV Metke na Koroški 18. V kleti naj bi, med ostalim programom, razmišljal o svojem zavodu za umetnost in tehnologijo Uho;Oko. Tam spodaj v kleti, kjer bi se vrstili koncerti elektronske glasbe, naj bi skupaj obudila tudi eno od Metro postaj virtualnega MetroMara iz leta 2012. Na koncu je tam prostor dobila Pekarna MM. Marko pa se je zatekel v svojo Centralno postajo na Koroški cesti, kjer sva v kontekstu zgodovinjenja Maribora nadaljevala s sodelovanjem in v galeriji postavila interdisciplinarno razstavo Pajser med izložbenimi stekli.

Ko zdaj, med pisanjem tega teksta, poslušam njegov nedokončani album Morphine Drops, se mi misli nanj vrtinčijo z anamorfičnimi zvočnimi pokrajinami, ki sta jih posnela in aranžirala skupaj s takratnim sodelavcem Tomažem Štandekerjem. Spominjam se trenutka, ko mi je v njegovem ateljeju na Radvanju prvič predstavil trailer Koridor _ Live Cinema. Gledal sem ga na velikem zaslonu. Medtem ko je med zvoki oddaljenih svetov slika z dronom drsela ob stenah zapuščene Mariborske Tovarne Tekstila – MTT, je Marko z žarom v očeh govoril, da se namerava spraviti nazaj na glasbeno sceno in žive nastope. Takšnega, tako zagretega za svoj projekt, ga do tedaj nisem poznal. Zamaknjen med poslušanjem posnetkov ostalih komadov, ki zapuščeno MTT iz videa pustijo tam, kjer še danes stoji, mi melanholična Tod den Maschinen namesto mrtvih strojev v glavi vrti kilometre dolge anamorfno popačene geoglife, kot da bi lebdel nad Nazca puščavo v Peruju. Proporcev teh poslikanih tal ne moreš doumeti, brez da bi letel vsaj nekaj kilometrov nad njimi. Tudi ko se štiklc zamenja s temo Morphine Drops in me šum, kot ga reproducira gramofonska igla ob izteku plate, prizemlji z onomatopoetičnimi vrezi in praskami ter me zavest spusti še nižje na tipkovnico in na prašne delce mojega prenosnega računalnika, je zvočna pokrajina še vedno tam nekje zunaj, če ne kar v samem Kuiperjevem pasu. Zrcali se, kot se zrcalijo ozvezdja v petroglifih, na črnih, s puščavskim lakom prevlečenih skalah Nevade blizu rudarskega naselja Baker. Tam, kjer je ob zaprašeni cesti sredi vulkanskega pepela v puščavi Mojave včasih stala od vseh pozabljena telefonska govorilnica.

Pripovedoval sem mu o njej in o vrtečem se vsemirju okrog nje. Marko je govorilnico želel videti in slišati v živo. In je o njej razmišljal kot o celostnem projektu. Govorila sva o zvoku in klicih. Kako zvoni telefon v temen, s puščavskim lakom prevlečen dan, in v svetlo, od zvezd obsijano noč, do trenutka, ko spet zazvoni in ti dvigneš slušalko in se oglasiš nezancu iz Japonske, Avstralije, Azije, Bližnjega vzhoda ali pa Evrope in vsak od njih te preprosto vpraša, kako je tam, kjer stoji govorilnica. Verjetno bi jo šla pogledat skupaj, če je ne bi Pacific Bell že okrog leta 2002 odstranil. Takrat pa se midva še nisva poznala.

Vse je v Dosegu (ne)naključnega spomina. Naključje je Marko vrgel ven iz prhkosti analognega spomina, ven iz nenapisanega projekta, ven iz govorilnice. Naključje je poslal tja, med satelite in v zveznato nebo. Tam se je in se še vedno zrcali njegov svet. Ogleduje se v posteklini iz asteroidnega prahu in prenovljenih svetov, tudi tistih še nevidenih svetov, ki prihajajo za nami. Marko je poznal Arheonavte, raziskovalce prihodnosti.

– Miha Vipotnik
Beirut, 25. 9. 2023