Delo uporablja formo prvoosebne videoigre, pri čemer naslavlja pomembno temo družinskega nasilja oz. “nevidnega” nasilja nad otroki, še posebej za zaprtimi vrati. Igralke morajo, da bi rešile problem, zavzeti aktivno pozicijo in dejavno poseči v dogajanje, pri čemer uporabljajo svoje lastne izkušnje, čustva, taktike in strategije. Soočanje s spominom na lastno otroštvo in njihove takratne travme pomaga igralkam videoigre rešiti glavnega junaka ter ga pripeljati iz konstantnega kroga nasilja.
Delo je vizualno in zvočno domišljeno in specifično. Posebej izpostavljamo konceptualno odločitev avtorice za tridimenzionalno modeliranje temačnega, morbidnega, monokromatskega okolja, ki postavlja vsebino v odgovarjajoči kontekst in deluje vizualno koherentno. Delo ne moralizira in ne romantizira, ampak z obliko, ki ustreza vsebini, spodbuja miselno in siceršnjo angažiranost sodelujočih, veča njihovo družbeno odgovornost, senzibilnost in empatijo ter tako naslavlja pereč, resen in dolgotrajen problem sodobne družbe, ki ni vezan zgolj na nasilje za zaprtimi vrati, ampak ga na več točkah tudi presega. S svojo podobo in indie pojavnostjo je privlačno tudi za mlajše igralke, zajema pa občinstvo vseh starosti. Gre za dobro premišljen koncept, za katerega si želimo, da bi našel pot tudi do širšega občinstva. Precej številčna ekipa sodelavk in soavtoric videoigre Bloodthorn / Krvavi trn obeta natančno in podrobno