Prostor instalacije je determiniran kot materialni nosilec podobe in hkrati prostor komunikacije, v katerem lahko gledalec vzpostavi stik s posameznimi deli instalacije, bodisi interaktivno (platforma) ali kot vizualni diskurz s celoto. S tem je gledalcu omogočeno, da skozi posamezne dele bere in vzpostavlja dialog z realnim prostorom instalacije, ga analizira in odkriva tiste strukture, ki pomensko sestavljajo izhodiščne točke za kompleksnejšo podobo, ki se vzpostavi šele z interakcijo med gledalcem in instalacijo. S pomočjo računalniške tehnologije se znotraj instalacije vzpostavi nov virtualni prostor, katerega digitalna pojavnost je simulacija materialnega in se pomensko naslanja na duhovni prostor. Gledalčevo telo prevzame funkcijo povezovalca med materialno in digitalno podobo, postane model, skozi katerega se izpostavi funkcionalnost kot vrednota telesa. Materialna resničnost, v kateri je telo omejeno, podvrženo spremembam in ranljivo, dobi z virtualnim prostorom kontrapunkt, v katerem se telo osvobaja telesnosti in s tem na simbolni ravni konstituira duhovni (digitalni) prostor.
https://vimeo.com/7160645
Instalacija Kokon je bila realizirana v programu 2. mfru Nova telesnost, leta 1996, v prostorih Razstavnega salona Rotovž.