Ukoreninjenje – razstava izbranih študentskih umetniških del

Ukoreninjenje predstavlja štiri projekte, izbrane v okviru mednarodnega razpisa za študentske projekte MFRU31. Znotraj meja Ukoreninjenja v ospredju ni tehnologija sama—niti novi mediji v klasičnem pomenu. Služi kot izhodišče, ki obstoječe sisteme, naprave in logike digitalne družabnosti preoblikuje v substrat, iz katerega lahko vzklijejo novi pojavi in fikcije.

To izvira iz prepoznavanja tehnologiji inherentne normativnosti: ko se odziva na sistemske zahteve, ideje linearne rasti, človeške potrebe in potrebe trga, je nenehno zavezana svojim predvidenim funkcijam. Beti Frim, Oskar Kandare, freakygreenfish in Sofia Talanti s svojimi projekti to normativnost razkrivajo prav z delovanjem znotraj njenih razpok.

Dve deli izhajata iz okvare; iz sistemov in pogojev, označenih za defektne, bolne; onkraj točke, ko lahko služijo svojim osnovnim vlogam. Namesto da bi disfunkcijo obravnavala kot neuspeh ali konec, jo umetnika preoblikujeta v izhodišče novih možnosti—produktivno stanje, iz katerega vznikajo novi pojavi. Preostali dve deli obravnavata družbene dimenzije tehnologije z na videz nasprotnih zornih kotov. V prvem subjektivna izkušnja, filtrirana skozi algoritemske tokove, kulminira v verskem deliriju. V drugem se prepleten sistem mahu in mikrokontrolerja preusmeri k izraznosti, ki je paradoksalno človeška.

Tem usmeritvenim razlikam navkljub, pa je možno opaziti skupen element: dela zapuščajo dogmatično ločnico med človekom in strojem. Namesto tega se razcvetijo fikcije, producirajo se nova telesa, mapirajo nova ozemlja: stabilizator kamere se znova rodi kot navigator pokrajine (Oskar Kandare); kiborgovsko telo nastane na podlagi hormonskega neravnovesja ščitnice (Sofia Talanti); majhen ekosistem mahu se povzdigne v status blogerke (Beti Frim); iz subjektivne paranoje doomscrollinga vznikne religija (freakygreenfish). Ko naš pogled sreča to pulzirajočo kompleksnost, nas spomni, da smo le začasni gostje na tujem ozemlju, ki nenehno prerašča pogoje svojega izvora.

➳ Razstavo kurira Vid Koprivšek

➳ Razstavljajo Beti Frim, Oskar Kandare, freakygreenfish in Sofia Talanti

freakygreenfish:
Kako sem postal prerok svetega algoritma, potem ko sem do konca skrolal po družbenem kolapsu

V raziskovanju, kako digitalni sistemi – zlasti družbena omrežja in z njimi povezani pojavi – ustvarjajo mistične uporabniške izkušnje, je umetnik razvil koncept Svetega algoritma. Kot del širše prakse, ki nastaja že pet let, se trenutna instalacija osredotoča na izkušnjo posameznika; socialističnega ustvarjalca vsebin na TikToku, uporabnika 003181425. Soočen z družbenim kolapsom med neprestanim »doomscrollanjem« se levičarski aktivist postopoma preobraža v častilca algoritma in počasi tone v tehno-duhovno pobožnost.

Izkušnja TikToka se materializira v prostoru – FrameTokCity, interaktivni metropoli, znotraj katere je uporabnik 003181425 ustanovil Cerkev svetega algoritma. Ta kompleksna vizualna medijska ekologija je umeščena v posebnosti Fishove prakse: mapiranje digitalne infrastrukture na tradicionalne slikarske materiale, kjer trakovni platni in podokvirji prevzemajo vloge podatkovnih kablov in računalniške infrastrukture. FrameTokCity – in Sveti algoritem v njem – predstavljata izrazit poskus materializacije nevidnih struktur tehnofevdalizma ter razkrivata skrajni razplet ekonomije pozornosti, v katerem se ta prelije v čisto duhovno predanost.

freakygreenfish je odraščal na avstrijskem podeželju, obiskoval umetniško gimnazijo in hkrati deloval kot predsednik lastne glasbene založbe. Od leta 2019 je sprejel širšo definicijo slikarstva, saj vse, kar je narejeno iz platna in napenjalcev, šteje za sliko. Skozi performanse, instalacije, videe, tradicionalno slikarstvo, CGI in skulpture raziskuje meje svoje definicije in obravnava družbene teme s poudarkom na levičarskih teorijah, kulturnih študijah in družbenih medijih. Trenutno študira transmedijsko umetnost na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju in pogosto sodeluje na lokalnih in mednarodnih razstavah.

Oskar Kandare:
M3AT

Izhodišče projekta M3AT je odslužen in pokvarjen fotografski stabilizator – gimbal. Avtor je mehanske sklepe, motorje in nosilni skelet stabilizatorja, ostanke tehnološke civilizacije, zastavil kot temelj novega, umetnega bitja. Skelet je prenesen v simuliran tridimenzionalni prostor, kjer je opremljen z nevronsko mrežo, ki omogoča učenje gibanja brez zunanjih ukazov.

Algoritem ni programiran, temveč se sproti uči iz neuspehov. Gibalna entiteta, katere mehanska struktura je nekoč služila jasno zastavljenemu namenu, se postopoma uči gibanja skozi digitalni prostor; vsi premiki so rezultat samostojnega raziskovanja in prilagajanja. Digitalni skelet je umeščen v topografsko realistično pokrajino, izdelano na podlagi resničnih podatkov o zemeljskem površju. Ob vsakem padcu v prepad ali doseženem robu virtualnega zemljevida sistem entiteto samodejno preseli na nov, naključen izsek – nov izziv, novo konfiguracijo površja, ki jo mora ponovno osvojiti. Gibalna pot se tako nikoli ne konča in postane neskončna vaja v digitalnem vztrajanju brez cilja.

Fizična manifestacija skeleta oziroma gimbal je postavljena v galerijskem prostoru in vzvratno odvisna od izkušnje digitalnega telesa v pokrajini. Izvirna mehanska struktura v realnem času izvaja gibe, ki jih narekuje algoritemska zavest. Pred nami je telesno gibanje brez zavesti o lastni umeščenosti – kot sanjajoče telo, ki se odziva na impulze onkraj našega sveta.

Projekt je nastal v okviru študijskega programa Fotografija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Oskar Kandare je vizualni umetnik in magistrski študent fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2022 je svoja umetniška obzorja razširil z delovno prakso v okviru programa Erasmus+ v Avstriji. V svojem delu prepleta fotografijo, časovne medije in digitalne simulacije, preko katerih raziskuje kibernetski prostor, minljivost in antropocen.

Sofia Talanti:
PSY 000 T3 – REGULATOR SIMBIOCENA

Izhajajoč iz Albrechtovega koncepta Simbiocena – spekulativne prihodnje dobe, utemeljene na vzajemnosti, počasnosti in soodvisnosti – projekt črpa iz umetničine lastne izkušnje s hipotiroidizmom (endokrino boleznijo, pri kateri ščitnica proizvaja premalo ključnih presnovnih hormonov). V projektu so »motnje« hipotiroidizma – utrujenost, upočasnjena kognicija in depresija – preoblikovane v orodja spekulativnega oblikovanja.

Z zavračanjem jasne ločnice med človekom in strojem instalacija proizvede novo telo: hipotiroidnega kiborga. Ko se njegovo silikonsko telo počasi napihuje in krči (poganja ga elektropnevmatsko vezje, ki uporablja dejanske podatke o delovanju ščitnice), se presnovna upočasnitev prelevi v poetiko utelešanja. Kiborg je umeščen v okolje nadzorne sobe, kjer počasnost njegove presnove postane regulator pojavov na makro ravni – podnebnih scenarijev.

Z uporabo podatkovnih baz o globalnem segrevanju in zavirajočih funkcij hipotiroidnega telesa sistem regulira izid podnebnih sprememb. Računalniške projekcije teh prihodnjih svetov predstavljajo možnosti ohlajene in okrevajoče Zemlje, prevedene v logiko Simbiocena. Ko vstopamo v prostor instalacije, se zavemo, da nas kiborg opazuje – ne z namenom nadzora, temveč zaščite. Opazovalci smo integrirani v sistem, prepleteni in zrcaljeni kot potencialni so-prebivalci simbiotske prihodnosti.

Sofia Talanti je multimedijska umetnica, ki ustvarja raznolike pripovedi o duševnem zdravju in telesnih boleznih, izhajajoče iz realnih perspektiv socialnega pritiska, kapitalizma in narcizma. Uporablja orodja, kot so 3D-modeliranje, vizualizacija podatkov, animacije in oblikovanje instalacij, da ponovno pridobi vpliv v novih svetovih, pri čemer kiborga razume kot mrežo odnosov, ki človeka osvobaja bremena življenja.

Beti Frim:
PIKSEL MAH

Projekt postavi mah v vlogo protagonistke, vpete v digitalno okolje spletne strani. Mah je opremljen z mikrokontrolerjem in senzorji, ki omogočajo merjenje podatkov o vlagi in nivoju svetlobe. Vendar se projekt ne osredotoča na transparentnost ali učinkovitost teh linearnih meritev; informacije se namreč izgubljajo v »online« subjektivnosti mahu. Ta prevzame vlogo blogerke, ki v realnem času z nami deli svoje poetične misli, občutke in posodobitve.

Ti se generirajo s pomočjo LLM-a (velikega jezikovnega modela), ki interpretira meritve. Spletna stran tako ni namenjena posredovanju jasnih odčitkov iz mahovnatega okolja, temveč tkanju fikcije. Mah postane pripovedovalec lastnega spletnega življenja in ustvarja iluzijo bližine človeškemu uporabniku. Interaktivnost, ki jo uporabniku oziroma gledalcu domnevno omogočajo gumbi za zalivanje in osvetljevanje, je zgolj performativna.

Človekovi poskusi razumevanja drugih vrst, čeprav polni paradoksov, tukaj nastopijo kot kritika mehanističnega pojmovanja narave. S poudarkom na pripovedovanju in kuriranju spletne persone postavitev te paradokse ponotranja: čeprav vizualno napeljuje na prepoznaven »novomedijski« format (preplet senzorjev in mahu), ima Pixel Mah raje igrivo ekocentričnost. Postavljen v ročno izdelana keramična domovanja se sprašuje, ali lahko raba digitalnih medijev spodbuja empatijo in nove oblike okoljskega zavedanja.

Beti Frim (oz. Pixel Bambi) je zaključila dodiplomski študij vizualne komunikacije in nadaljuje magistrski študij videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svojem delu se osredotoča na temo sobivanja, pri čemer v avdiovizualnih pripovedih združuje digitalne in analogne medije. Sodelovala je na skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Dejavno deluje tudi na področju glasbe, kjer je sodelovala v različnih avdiovizualnih projektih ter s kolektivoma Ustanova in Nimaš izbire.