Kako so lahko telesa kvir tudi na molekularni ravni? Kako je to neločljivo povezano z industrijskim kapitalizmom? Preko povezave med politiko telesa in spola ter okoljsko toksičnostjo bomo raziskali koncept »odprtokodnega estrogena«, ki predpostavlja, da so hormonske molekule povsod okoli nas in jih lahko po želji spreminjamo in se z njimi združujemo. Z raziskovanjem molekularnih skrivnosti bomo spoznali, da je tudi naše morje strupenih molekul polno medsebojnega prepletanja. Delavnica bo predstavila zgodovino hormonov in mite, ki jih obkrožajo, temu pa bo sledila praktična vaja grajenja utelešenega sveta z izločanjem hormonov iz urina.
Mary Maggic je umetnik_ca in raziskovalec_ka, katere_ga ustvarjanje se osredotoča na izvajanje delavnic kot kritičnih prostorov skrbi in ustvarjanja znanja, s katerimi lahko presežemo narative o toksičnosti in ekoloških ruševinah. Maggic v tej participatorni praksi nenehno išče nove performativne strategije, s katerimi bi lahko utelesila našo poroznost, odtujenost in lepljivost. Leta 2019 je bil_a na 10-mesečni Fulbrightovi rezidenci v Yogyakarti v Indoneziji, kjer je raziskoval_a odnos med javanskim misticizmom in krizo onesnaževanja s plastiko. Leta 2022 je za svojo predanost javni delavniški praksi in ustvarjanju svetov, prilagojenih specifičnim lokacijam, prejel_a štipendijo Knight Arts + Tech Fellowship. Od leta 2017 deluje v Dunaju, trenutno pa je tudi član_ica globalne mreže Hackteria: Open Source Biological Art in azijskega feminističnega kolektiva Mai Ling.