2009, performans, hibridna instalacija objektov in videa, 45 min
Delo 2009 se ukvarja s predstavitvijo, tehnologijo in nestrinjanjem, pri čemer kot gledališko sredstvo uporablja argumentacijo, tj. prakso prepričevanja. Pri tem se upira dvema razširjenima tropoma – distopični razglasitvi nesmiselnosti kritike in moralni ekonomiji, ki nekaj bahavo razglasi za »nepomembno« – in svoj vrhunec doseže v filmski upodobitvi zagovora »kritike«, ki je dva dialektična preobrata oddaljena tako od cinizma kot od moralizma. Ker želimo vedeti, kaj nas spodbudi k dejanjem ali pa nas ohromi, zabrisujemo meje družbenega antagonizma ter njegovih neuspehov in širjenja.
Performans je zasnovan okoli namerno združenih predmetov, ki vsak posebej usmerjajo potek dogajanja in njegovo sporočilnost. Portreti javnih osebnosti, združeni v skupke, ki izvirajo iz spomina, se nahajajo poleg tihožitja s predmeti, katerih podobe se lomijo skozi zrcalno kroglo. Med slednjimi so rak ostvar z otoka ob vzhodni obali ZDA, škatle protiretrovirusnih zdravil, kolčna kost goveda, podstavek za lasuljo, oblikovan po glavi enega od staršev. Predmeti so priče materialnega časa, ujetega v družbene odnose moči in reprodukcije, ki se nam nenehno izmikajo.
Prostor oblikuje tudi prikaz neimenovanega mesta v slogu ti. aeropitture. Hitrost in višina razpadata v sanjske oblike »prihodnosti«. Z idealizacijo pogleda iz ptičje perspektive, ki je skušal upodobiti upodabljanje samo, je bila aeropittura za italijanske futuriste namenjena navduševanju gledalcev: poglejte, kaj zmore tehnologija! 2009 jemlje to sporno podlago za poslednji poziv k ukrepanju.
Dolgo prvo desetletje 21. stoletja obravnavamo kot nepozabno obdobje, svojevrstno zgodbo o odraščanju, od katerega smo danes dovolj oddaljeni, da se lahko k njemu vrnemo in si ga razložimo. Ko gledamo nazaj, šele začenjamo razumeti, kdaj smo postali dovzetni za popularne oblike, ki nas oblikujejo danes.
Marko Gutić Mižimakov je vizualni umetnik in avtor performansov in besedil, ki deluje med Brusljem in Zagrebom. Še posebej ga zanima oblikovanje senzoričnih materialov skozi intimne, sodelovalne in družbene procese. V njegovih delih telesa – pa tudi digitalni in otipljivi predmeti – oživijo, sledijo koreografijam in pojejo v neorientiranih oblikah, kamor jih popeljejo različni mediji in prevajalski procesi. Njegova dela so bila med drugim razstavljena, predvajana in uprizorjena v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu, Beursschouwburgu v Bruslju, inštitutu V2 Institute for Unstable Media v Rotterdamu, na bienalu Ostrale v Dresdnu, v Antimatter BC, Mestnem muzeju v Ljubljani, Muzeju sodobne umetnosti v Skopju, D21 Kunstraum v Leipzigu ter Galeriji Močvara in Galeriji Nova v Zagrebu.
Stefa Govaart je umetnik_ca s sedežem v Bruslju, ki deluje na področjih plesa, performansa in teorije. Njegovo_no delo izhaja iz sodelovanja in raziskuje pomen »kritike« v današnjem času, pa tudi »vlogo« izvajalca_ke v luči različnih oblik institucionalizacije na kulturnem področju (od DIY do najbolj prestižnih oblik). Njegovo_no delo Duplicity Willing, Cantate (2025) je bilo premierno uprizorjeno na festivalu Les Urbaines (Lozana, Švica). Skupaj z Bryano Fritz in Chloe Chignell je avtor_ica dela BEGIN/The Mirror (2024). Trenutno sodeluje z Markom Gutić Mižimakovim, Osamu Shikichi, Marijo Cetinić in Bojano Cvejić. Govaart je magistriral_a iz študij performansa (New York University) in kulturne analize (Univerza v Amsterdamu), pred tem pa je na P.A.R.T.S. študiral_a teorijo pisanja in performansa.
Kolofon:
Performans in video: Marko Gutić Mižimakov in Stefa Govaart
Video in objekti: Marko Gutić Mižimakov