Ali lahko podoba danes še kaj pokaže?

Vizualni mediji so neločljiv del razvoja človeške komunikacije, vendar se zdi, da podobe družbeno komunikacijo prej siromašijo kot bogatijo. Z razvojem digitalnih medijev je ustvarjanje podob postalo sestavni del vsakdanjega življenja velikega dela svetovnega prebivalstva. Hkrati se podobe, ki dnevno nastajajo v milijonih, skoraj v celoti podrejajo tradicionalnim kodom figuracije in narativizacije, ter s tern ohranjajo tiste negativne lastnosti vizualne komunikacije, na katere so ob koncu prejšnjega tisočletja opozarjali kritiki družbe spektakla in simulacije simulakra. Ob tern postajajo znova aktualne izkušnje pionirjev digitalne umetnosti, ki so računalnik uporabljali predvsem za odkrivanje novih potencialov medija podobe, in so razvijali vizualno govorico onkraj realističnega posnemanja in linearne naracije.

To je naše izhodiščno vprašanje. So vizualni mediji nujno mediji posnemanja zunanjega sveta in linearnega pripovedovanja zgodb, ki sluzijo utrjevanju vladajočih ideologij, torej orodje hegemonije, ali pa lahko izkušnje pionirjev digitalnih umetnosti razumemo kot spodbudo k oblikovanju podob in vizualnih govoric kot - z besedami Eda Zajca - "novih načinov za zamišljanje sveta", pa tudi drugačnega sveta?