Projekt se na presečišču tehnologije in epistemologije posveča specifični modalnosti odnosa med telesom in digitalnim. Če digitalno razumemo kot ravnino zapisa, ki pod seboj ničesar ne skriva, temveč se ponuja v branje bodisi stroju bodisi človeku, lahko na podlagi te karakteristike prepoznamo podobnost digitalnega vlogi, ki jo zaseda telo v zgodovini znanosti. Razmerje med površino in globino zadeva predvsem srečanje telesa in aparata, zapisa in interpretativnega dela. V tem smislu produkcija diagnostičnih aparatov ni podaljšek analitičnega uma, temveč je analitični um vseskozi "aparaten" in v strojnem aparatu zgolj realizira lastne operacije. Zdaj lahko bolje zapopademo razmerje med telesom in digitalnim, kajti telo se zgodovinsko kot objekt znanosti konstituira kot specifičen odnos zapisa in njegovega branja – površine znakov in globine, slednje kot rezultat interpretativnega dela oz. ekstrahiranja. Vendar telo ni univerzalna forma, ni telo kot tako, zatorej tudi predstavljeni proto-koncepti v odnosu do telesa ne predstavljajo univerzalnih kategorij telesnega. Govoriti moramo o površinah in globinah telesa, kot se le-te pojavljajo v relaciji do povsem konkretnih in specifičnih načinov interpretiranja in ekstrahiranja: medicinska diagnostika, tehnike kontrole in nadzora in nenazadnje računalniška grafika v svoji mimetični ambiciji. Projekt se poslužuje slednjega in poskuša v dveh poskusih predstaviti odnose, ki se v postopkih računalniške grafike v prvem poskusu spletajo med človeškim telesom in računalniškim programom pri repliciranju vizualnih lastnosti kože (subsurface scattering) in v drugem poskusu med gibanjem "telesa" fotografskega aparata (ang. Camera body) in programsko analizo prostorskega gibanja (strok. ang. Camera tracking).
Projekt