Mednarodni festival
računalniških umetnosti

Projekt

Makrolab

  • Instalacija
Umetnik Marko Peljhan
Makrolab

Integralni projekt Makrolab (1997 - 2007) je bil spoj umetnosti, znanosti in komunikacijske tehnologije, mobilna in ekološko samozadostna življenjska, raziskovalna in komunikacijska enota. Prvič je bil predstavljen v kontekstu umetnosti leta 1997 na hribu Luttenberg v bližini Kassla v okviru razstave Documenta X. Ekipa umetnikov in znanstvenikov, ki je živela in delala na začasni postaji Makrolaba, je tam oblikovala nekakšno konceptualno pokrajino: nematerialni prostor telefonskih in letalskih komunikacij, televizijskih signalov in radijskih valov.

Makrolab je bil zasnovan kot avtonomno okolje, ki se napaja z obnovljivimi viri energije (sončna energija in enrgija vetra), je namenjeno daljšemu bivanju v osami in je odporno proti ekstremnim naravnim pogojem. Tvorile so ga tri osnovne strukturalne razsežnosti, analitična, procesualna in performativna, namenjeno pa je bilo integralnemu proučevanju treh dinamičnih globalnih sistemov in področij: telekominikacij, vremena in klimatskih sprememb in migracij (ljudi, kapitala, blaga, flore in favne). Primarni medij komunikacije je predstalvjala spletna stran projekta; hkrati pa se je projekt posluževal tudi satelitskih, radijskih in podatkovnih prenosov, mikrovalov in visokofrekvenčnih povezav.

Najpomembnejši cilj telekomunikacije kot glavnega vidika projekta je bilo odkrivanje in snemanje dogodkov v gosto naseljenih abstraktnih območjih elektromagnetnega spektra. Komunikacija je potekala kot proces transkripcije nevidnih in nedoločnih mikrookoljskih dejavnosti v tradicionalne tridimenzionalne teksture – dokumente. Od prve postavitve prototipa Mark I na Dokumenti je Makrolab doživel veliko nomadskih premestitev, od Avstralije leta 2000 in Škotske 2002 do zadnje predstavitve v delujočem stanju prototipa Mark II na otoku Campalto v Beneški laguni v okviru bienlala leta 2003. Prevajanje in preučevanje zbranih podatkov v Makrolabu je vedno potekalo v navezavi na vsakokratno umeščenost postaje v konkretno naravno, geopolitično in kulturno okolje s številnimi raziskovalnimi in razstavnimi odvodi.

Projekt se je nadeljeval z vzpostavitvijo stalne umetnostno-znanstvene postaje na Antarktiki, kjer so z moduli Makrolaba upravljali inuitski taktični medijski delavci in lovci. Avtonomna mikropolitična obdelava globalnih podatkov se bo ustalila v transnacionalnem polarnem prostoru kot struktura, ki bo z osamitvijo neposredno vpeta v globalne geopolitične tokove. Takšen scenarij se ujema z ugotovitvijo, da posamezniki v omejeni, intenzivni izolaciji lahko proizvedejo bolj revolucionarno kodo kot velika družbena gibanja.