Laboratorij sledi raziskavam iz bližnje prihodnosti, ki jih je dokumentirala znanstvena revija Science. Gre za razpravo, v kateri znanstveniki opišejo prvo pomembno izmenjavo med rastlino in človekom, ki bi jo lahko opisali kot pogovor. Lucidno zasnovan eksperiment je zahteval izjemno potrpežljivost in popolno predanost na obeh straneh – po 18. letih vzajemnega učenja sta se zebrasta tradeskancija (Tradescantia zebrina) in človeška raziskovalka naučili skupnega znakovja. Poročilo iz prihodnosti nam pove, da se je s pomočjo klasičnega pogojevanja rastlina naučila osnovne znake za “več”, “manj” in “prenehaj” in sčasoma razvila kodo svetlobe in ustnic, ki jo je mogoče zabeležiti in prevesti v človeški jezik. Na Inštitutu za neopazne jezike lahko zaobidemo desetletja predanosti in, s pomočjo naravne in umetne inteligence, pokukamo v psiho rastline tako, da ji pozorno beremo z ustnic – to se pravi s tisočev mikroskopskih “majcenih ustk” (listnih rež), ki so posejane pod vsakim od listov, s katerimi zebrasta tradeskancija diha. Kaj rastline pripovedujejo?
*
Programiranje in integracija senzorjev: Bart Peeters; programiranje računalniškega vida: Klara Nosan, Tim Oblak; strokovno svetovanje: Luka Šajn, Žiga Emeršič, Miha Turšič; tehnična izvedba: Scenart; branje z ustnic: Bojan Mord
Posebna zahvala: Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, študenti in učitelji Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana (Petra Rezar, Meta Štampek)
S podporo: Waag (NL)
Producent: Galerija Kapelica / Zavod Kersnikova (SI)
Projekt je vključen v European ARTificial Intelligence Lab in je sofinanciran s strani programa EU, Ustvarjalna Evropa, Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Občine Ljubljana – Oddelek za kulturo.