Najpogostejši ugovor tezam v mojem članku Tujost kapitala je, da kapital morda lahko deluje avtonomno in avtomatizira produkcijo, a da mora producirano blago – da se produkcija lahko (razširjeno) nadaljuje – še vedno nekdo kupiti in da kapital ni zares avtonomen, ker še vedno nakupujemo ljudje in to izvajamo “ročno”. Najenostavnejši odgovor bi bil, da je vsakdanja potrošnja ljudi v primerjavi s potrošnjo/trgovanjem, ki ga izvaja kapital znotraj sebe (predvsem trgovanje s finančnimi instrumenti), marginalna/zanemarljiva, a kljub temu (potencialna) avtomatizacija potrošnje predstavlja zanimivo teoretsko vprašanje, s katerim se nameravam ukvarjati v svojem prispevku. To ukvarjanje bo potekalo v dveh smereh: 1) z algoritemskim oglaševanjem, ki se pripne na raven afektov (ki je že tako avtomatizirana raven človeškega delovanja), je potrošnja v veliki meri že avtomatizirana; in 2) potrošnja je, s perspektive kapitala (ki je indiferenten do človeških potreb), le oblika komunikacije med individualnimi produkcijskimi enotami – če bi obstajala bolj učinkovita oblika komunikacije od tržnih razmerij, bi kapital lahko opustil trg in s tem tudi potrošnjo.
Projekt