MFRU30: Pogovor s kuratorjema
01 Zakaj kurirati MFRU zdaj?
Veliko pozornosti je trenutno usmerjene v pomembne velike dogodke, ki se odvijajo v večjih prestolnicah, zato se nama je zdelo pomembno, da svojo energijo posvetiva srednje velikemu festivalu, kot je MFRU, v ne preveč centralnem, a vseeno aktivnem mestu, kot je Maribor. MFRU ima dolgo in bogato zgodovino raziskovanja presečišč novih tehnologij in novomedijske umetnosti. Sodelovati pri letošnji 30. ediciji nama je bilo v izziv, saj je ponujalo nov razmislek o festivalu, obenem pa sva se ves čas ozirala tudi nazaj na pretekle edicije.
Živimo v zahtevnem času, saj so tako naša pozornost kot diskurzi posvečeni UI in korporativni tehnologiji, ogromno dogodkov pa je povezanih s podnebno krizo. Tu so kapitalizem, vojne, nasilje in uničevanje družbe, ki izhajajo iz pohlepa in kapitalističnih ekonomij. Kuriranje prvega MFRU po kovidu se nama je zdelo kot povzemanje zadnjih nekaj let in zarisovanje poti za prihodnost.
2 Računalnik globalizira svet, saj sta ustvarjalka_ec in gledalka_ec lahko kjerkoli in kadarkoli, pa vendar je bistvo Mednarodnega festivala računalniške umetnosti v fizični prisotnosti in fizičnih objektih. Kot kakšen se kaže prostor Maribora v središču intermedijske umetnosti?
Vsekakor je pomembno, da poudarimo pozornost, ki jo MFRU namenja materialnosti tehnologije ter telesom in materiji, ki jih ta povezuje. Pogosto pozabljamo na materialne plasti, ki podpirajo in omogočajo obstoj globalizacije, ki jo poganjajo omrežja. Brezšivna vseprisotnost računalništva in platform je mogoča le preko nadvse fizičnih plasti energije, mineralov, teles in kablov, obenem pa so številna področja človekovih dejavnosti odvisna od digitalnih tehnologij do te mere, da se zdi nemogoče, da se ne bi več zanašali na računalnike. Ni treba posebej poudarjati, da se vse to tudi vse bolj povezuje s komercialnimi vrednotami. Glede na tako globalno prepletenost teles in strojev je pri tem smiseln razmislek o presečišču medijskih prostorov in praks.
3 Kako pristopata k razstavljanju računalniške umetnosti v festivalskih prostorih?
Ko sva začela snovati koncept letošnje osrednje razstave in razmišljati o sodelujočih umetnikih, sva se strinjala, da bova tehnologijo vključila, če se nama bo to zdelo potrebno za aktiviranje ali dokumentiranje njihovega procesa in ne le, da bi predstavila zmožnosti novih tehnologij. Umetnost in računalniki lahko skupaj naredijo čudovite stvari, vendar meniva, da ni več potrebno prikazovati, kaj vse stroji zmorejo. Pomembneje je razpravljati o tem, kako naj uporabljamo računalnike in za katere cilje, pod kakšnimi pogoji in katere zgodbe želimo uresničiti kot družba – preveč spektakla s tehnologijo lahko od tega odvrne našo pozornost.
4 Katere pozicije do računalniškega zavzemata pri snovanju vajine edicije MFRU? Katera virtualna paradigma definira vajin pristop?
Z edicijo Prazne police obravnavava računalništvo kot digitalno obdelavo informacij in plast programske opreme, ki vpliva na številna področja človeških dejavnosti – od logistike do manipulacije in nadzora –, vendar nas zanima tudi določeno odklanjanje ali premislek o komputacijskih oblikah. Nekatera dela raziskujejo obrobne računalniške vidike, kot so nizkoprogramska produkcija podob ali kolektivno zbiranje podatkov, kot so glasovnice in skupinski rituali. Nekateri učinki računalništva se kažejo na folklornem področju, drugi v kolektivnem ustvarjanju podob. Podobno je virtualno zato bližje domišljiji in potencialnim dejanjem, v našem primeru pa sodi na področje možnosti, ko razmišljamo o potencialnih prihodnostih.
5 Katera sprememba ali napredek bi vaju prisilila, da znova definirate vprašanja, ki jih zastavljata na MFRU?
V letošnji ediciji MFRU sva se odločila, da bova vprašanja o intermediji preusmerila v širšo razpravo o družbeni in individualni blaginji ter se spraševala o vlogi komercializacije v družbi. K temu naju je spodbudilo opazovanje trenutnih visokotehnoloških trendov, kot je navdušenje nad umetno inteligenco, predvsem pa sva opazovala širšo vlogo omrežnih tehnologij pri podpiranju ideologij, usmerjenih v potrošnjo, ki v veliki meri nastajajo in se širijo prek osrednjih družbenih omrežij. Od pandemije dalje namreč opažava še močnejši premik v to smer, kot da ni alternative uporabi interneta kot komercialne platforme oziroma velikanskega nakupovalnega središča. To pomanjkanje domišljije sva se odločila obravnavati na podlagi vse bolj prisotne razprave o postpotrošništvu in odrasti. Lokacija, ki je bila prvotno izbrana za festival, legendarna veleblagovnica Modna hiša, je bila zagotovo navdih za takšne teme, te ideje pa se nama zdijo primerne tudi na novi lokaciji Velike kavarne.
6 Sta, odkar kurirata, opazila razlike v vzpostavljanju skupnosti okrog festivalov in razstav?
Po desetletju poudarjenega navdušenja nad potencialom digitalnih orodij se zdi, da je prišlo do generacijskega premika, do novega vala povezanih evropskih akterjev, ki so do novih tehnoloških izumov primerno skeptični. Na sceni digitalne in medijske umetnosti lahko opazimo, da nastaja zanimivo presečišče skupin in skupnosti, ki si prizadevajo za družbeno pravičnost in varstvo okolja, obenem pa kritično pristopajo do maksimalističnih omrežnih tehnologij in velikih tehnoloških korporacij. To ni na sceni nič novega, vendar so novi kritiki ljudje, ki vzpostavljajo nove pobude in se povezujejo s starejšimi dogodki, kot je MFRU, ki imajo daljšo zgodovino. Z zadovoljstvom opazujeva, kako se te različne generacije umetnikov, ki se kritično ukvarjajo z digitalnimi orodji, srečujejo in medsebojno bogatijo.
7 Kaj so po vajinem mnenju ključni pomeni tridesetletnega beleženja MFRU – branja festivalskega arhiva in opazovanja zgodovinskih narativ?
Arhiv festivala je fantastičen dokument, ki prikazuje navdušenje in zaskrbljenost nad tehnologijami v zadnjih 30 letih. Od razširjanja človeškega telesa prek digitalnih omrežij in senzorjev do politike telesa skozi kiberfeministično prizmo, vprašanj o resničnosti, fikciji in narativi prek medijev, ki so se pojavili od konca 90. let in začetka novega tisočletja, avtonomnih vozil in glitchev, virtualnega in 3D, opazovanja nadnacionalnih političnih teles, vojne, seksa in še mnogo drugega. Zgodnja mešanica tehnološkega pionirstva in aktivizma v medijski umetnosti se je razvila v nekaj veliko bolj formaliziranega. Čeprav jih sploh nisva doživela, je tu še vedno toliko stvari, ki bi jih morali preučiti in se jih naučiti iz surovo radikalnih devetdesetih let.
Konec koncev je bil distopični, komercializirani, večno prisotni svet, v katerem živimo danes, zamišljen in kritiziran že takrat, zato bi morali znova uriti svoj pogled in se naučiti, kako usmerjati in oblikovati prihodnost v smeri, ki bi jih bilo vredno uresničiti.
8 Marina Gržinić je ob desetletnici festivala uredila publikacijo, ki jo je naslovila Prihodnost računalniške umetnosti in zgodovina Mednarodnega festivala računalniških umetnosti, Maribor 1995–2004. Kaj je po vajinem mnenju prihodnost računalniške umetnosti? In festivala?
Računalniška umetnost je hecen izraz, ker je tako zelo zastarel, a ni nikoli preveč neustrezen. Že v kuratorskem besedilu Dunje Kukovec in Aleksandre Weltz za MFRU leta 2007 so bili računalniki razširjeni in vseprisotni in vsa umetnost, ki je nastajala, se je prej ali slej srečala z njimi. Sedaj je predmet računalništva, ki se je radikalno razširil z novimi zametki popolne UI ali subatomskega družbenega mreženja. Kot si prizadevava pokazati na letošnjem MFRU, je prihodnost računalniške umetnosti tista, ki se ne sprašuje le o računalništvu, digitalnosti, intermedialnosti ali kakršnemkoli drugem izrazu, temveč o širših posledicah računalništva. To bi lahko pomenilo razmišljanje, ki presega računalništvo kot zgolj digitalno obdelavo informacij, ali iskanje alternativ okoljskim in družbenim posledicam ekstraktivnih oblik digitalizacije.
Na splošno se zdi, da je MFRU festival, ki je pripravljen na ta korak – njegova zgodovina zagotavlja stabilno diskurzivno podlago, ki nudi trdno platformo za nadaljnje raziskovanje. Obenem je vendarle bistveno, da se MFRU in drugi dogodki, ki obstajajo dlje časa, naučijo, kako se spreminjati in dati prostor novim akterjem na sceni ter kako vključiti mlajše generacije in jim omogočiti, da aktivno delujejo in eksperimentirajo s formati, temami in konceptualnimi okviri.