Računalniška umetnost je zastarel termin. Toda umetniki za katerikoli umetniški izraz, za takorekoč vse umetniške prakse v nekem segmentu ustvarjalnega procesa, produkcije ali izraza uporabljajo računalnik. Obenem računalniški režim določa cel proces razmišljanja in način kako dojemamo realnost. Stroji in aparati že dolgo niso več narejeni po meri človeka, ampak smo se v reverzibilnem odnosu z njimi spremenili tudi sami. Podobno kot v filmu, kjer zgodbe niso več samo posnetek ali variacija nekega življenja, ampak se je že zdavnaj zgodil obrat - po katerem naše življenje, navade in delovanje zapeljejo filmski karakterji in njihovi načini življenja. Pri tem ne gre samo za filme, ampak za različne vsebine, ki jih proizvajajo masovni medji, med katere sodi tudi Internet. Podobno se dogaja s tehnologijami, ki so vse manj nove in vse bolj dostopne vsakomur. Ko spreminjamo tehnologijo spreminjamo tudi sebe, ko kupimo računalnik z dual core procesorjem, bomo imeli z lahkoto odprtih še več oken in na dolgi rok naredili še več v krajšem času.
Povsod so računalniki ali drugače: računalnik je v vsem. Vsakdo ga uporablja, celo tisti, ki ga nima. Tudi to je eden od razlogov, da je računalniška umetnost zveni zastarelo. Računalniška umetnost pomeni pravzaprav vso umetnost, kajti vsak umetnik mora opraviti vsaj del procesa s pomočjo računalnika. Torej zgodila se je popolna profanizacija tehnologije, kakor tudi umetnosti, ki se je še ne tako daleč nazaj imenovala Novi mediji. Je že res, da je termin zaradi besede novo bil takoj problematičen in vendar je, še preden bi zares našli novega, postal ne samo zastarel, ampak celo kontradiktoren. Napačen. Novi mediji niso niti najmanj novi, ampak so postali popolnoma profani, vsakdanji, na nek način celo plehki. S tem, ko tehnologiji umanjka partikularnost, sistemska zaključenost in bodisi vsem dostopen ali pa nedostopen status, ko vse bolj postaja del vsega, vpeta v vse nivoje konzumiranja, bivanja in produciranja, ne izgublja samo pomena, ampak tudi potencialno moč paradigmatskih premikov.
Torej kontingenca, ali možnost predstavlja nasprotje nujnosti, tako kot je napaka antipod popolnosti in tako kot je naključje nasprotje predvidljivosti. Trije antipodi podnaslova Napaka, možnost in slučaj predstavljajo kontaminirano jedro zahodne družbene realnosti. Nujnost tehnologije ali t.i. vseprisotnost poenostavitve kriči po elementu možnosti, kjer se ravno skozi napako in naključje lahko udejanja res novum v smislu tehnološko nedovršene, a toliko bolj participatorne in enakovredne družbe, ki se zdi tako daleč kot še nikoli. Glede na to, da opevani perfekcionizem in privzeta predvidljivost nista privedli, do tega zaradi česar obstajata - torej, ker družba, kakor tudi umetnost ne ponujata prijaznega sveta enostavno vsem, se resnično postavlja vprašanje ponovnega pogleda čez prizmo naključij, napak in odprtih možnosti. Ali pa morda celo živimo v času velike napake, kjer smo slučaje prepustili new agerjem, nam pa ostaja suhoparnost materializiranega, avtomatiziranega in digitaliziranega vsakdana. Morda se lahko hrepenenje po spiritualnem, emocionalnem in čutnem nevtralizira prav v dometu možnosti, napake in naključja. – Dunja Kukovec
